Najbrž ni potrebno biti genij, da človek opazi, da so poleti daljši dnevi, pozimi pa noči. In da je s tem povezano dejstvo, da je enkrat na leto najdaljši dan, enkrat pa noč. Dvakrat na leto imamo čast doživeti enakonočje, torej dan, ko dan in noč trajata enako dolgo.

Pojavi se uradno imenujejo poletni in zimski solsticij (ali tudi sončev obrat) ter ekvinokcij oziroma enakonočje.

I just had to get it out of my system.

Debelo božičnico na pop tv-ju si zasluži tisti, ki se je spomnil besedne zveze prometni kolaps. Vsako zimo je enako, cestarji pravijo da so pripravljeni, prvi sneg jih vedno preseneti. Surprise, it’s fucking winter. Poleg cestarjev so tu vsi presenečeni vozniki, ki se vozijo naokrog z letnimi gumami (kajpak imajo dovolj profila) in z verigami v prtljažniku. Za policaje. Sam sem kar se tega tiče ziheraš. Poleti letne, pozimi zimske gume. End of story. Verige le v skrajnih primerih.

Sneg smo očistili z dvorišč, ceste so spet postale normalno prevozne, vremenarji pa že strašijo z novimi snežnimi padavinami. Pestro. Za nameček še obeti dežja, kar bo najverjetneje rezultiralo kot poledica. Še bolj pestro.

Aja, po novem je bložič tudi na twitterju. @blogophobos. Le kliknite follow in umotvori bodo na vaši dlani. Juhej. Poleg tega sem že pred časom odkril en fajn programčič, TweetDeck po imenu. Silno uporabno, ko postanete naveličani Facebookovega vmesnika ali pa želite objavljati statuse na več omrežjih hkrati. Priporočam.

Nova tema na blogu, ki omogoča spremembo širine (z uporabo znakca <>, zgoraj desno) vsebine, za slabovidne pa tudi spremenljivo velikost črk (znakec Aa, poleg <>). Le klikajte.

Brkljal sem tudi po Google Analyticsu. Hehe, najlepša dala tistemu, ki je prejšnjo objavo dal na naslovnico. Baje si jo je do danes ogledalo 1.134 osebkov. Slava jim.

Po današnjem večernem brskanju po 24kur.com sem izvedel, da se je Eminem baje zredil. Big fucking deal, jaz sem se tudi. Vseeno pa ne morem preko občutka, da so njegovi najboljši časi kar se glasbene kariere tiče že šli mimo… The Slim Shady LP in The Marshall Mathers LP sta mi bila zelo všečna in sta mi še vedno. Prav rad slišim kak komad… pravzaprav sta mi oba albuma taka, da cd samo vstaviš v predvajalnik in pritisneš play. The Eminem Show je že bolj tako-tako, kak komad ali dva, ki sta poslušljiva in vredna poslušanja, ostalo revščina. The newer, the worse, na kratko. No, upam, da mu bo vseeno uspelo spacat skupaj še kako ploščo, ki bi se lahko vsaj primerjala s prej omenjenima albuma, kaj bi bilo šele, ko bi ju presegla…

Zjutraj sem na poti v službo izvedel, da je koncert Chrisa Ree v Ljubljani odpovedan. Itak. Tuji glasbeniki vedno najdejo nekaj, kar jim ne paše. Ali je to namestitev, ali je to neizpolnjevanje vseh bedastih pogojev, ki jih postavijo meneđerji, če vse drugo odpove, pa pridejo na vrsto tehnične neskladnosti, kot je to v primeru Ree. WTF? A jim ojačevalci delajo samo na 110 kurčevih ameriških voltov? Peesda, povejte, bom prispeval kak trafo ali dva. Tak rompompom so delali okrog tega koncerta… po tv sem vsak dan videl vsaj dva ali tri oglase, z radia Capris so nas s tem bombardirali praktično ves čas… in potem odpove. Kurc. Pa je šel urednikov trud s sestavljanjem nagradnih iger in kvizov v tri vagine… Hecno, ko pomislim na Chrisa Reo se spomnim samo na Road to Hell. Drugih komadov ne poznam, majkemi. Okej, obstaja možnost, da sem komade slišal, ampak ne vem, da je on izvajalec. No, na konert itak nisem imel namena it, tako da mi je čisto vseeno. Samo tako omenim, kao sportske novosti pa to

Aja, (matr, teme obdelujem čisto kontra kot sem napisal naslov) včeraj sem dobil močno pričakovano Nokio E61i. Telefon me je povsem šokiral in daleč presegel moja pričakovanja. Z izjemo fotoaparata, ki si to ime komajda zasluži. Na dolgo in široko ne mislim opisovat, vsaj zaenkrat še ne.

Zakaj pa ne?

Zato. Ne da se mi.

Dej no.

Ne.

Zakaj si taka pizda?

Jebote, kasno je in Črne Donnelyje grem gledat.

Prasec.

Kaj češ. Je še dosti hujših kot sem jaz.

Vseeno si prasec.

lp

Ta objava je namreč točno stota. Prva je nastala točno eno leto in tri dni nazaj.

In kaj naj človek napiše ob takem jubileju? Dosti ne. Stoti zapis je pač le še eden v vrsti in sto je pač samo številka. Resda okrogla, pa vendar. To je nekaj takega, kot praznovanje novega leta. Saj se samo zamenja datum, ljudje pa delajo taki kažin okrog tega… no ja, karkoli že.

Ena izmed stvari, ki se sploh ne tiče novoletnih sklepov (ki jih pravzaprav ni bilo – no, mogoče eden ali dva) je že kak stoti poskus opustitve kajenja. Naša je namreč v začetku tedna zbolela (in kajpak prenehala kadit) in to zna bit kar dober povod, da neham tudi sam. Danes sem zjutraj zadimil polovico, od takrat pa ne sploh. Upam, da bo tako tudi ostalo. Prihranjen denar niti ni glavna tema okrog tega, denarja mi za cigarete ni nikoli bilo škoda. So pač razvade, za katere človek troši, ne glede na to koliko ga stanejo. Bolj relavantno pa je zdravje. Občasno pljuvanje konkretnih kosov katarja v lijak zna bit dober razlog, da se zamisliš, če bi bilo mogoče dobro nehat. Pa mi bo uspelo? Nimam pojma. Ponavadi so takšni in podobni poskusi propadli ob preživetju nekaj stresnih situacij zaporedoma.

Sicer pa načrtovani dopust ta teden ne poteka nič kaj preveč dopustniško. Z izjemo ponedeljka, ko sem ženi kuhal čajčke (ki jih sicer ne mara) in stiskal pomaranče (ki jih še bolj ne mara), je bil dopust bolj kilav. Pisarniško delo je za en drek. Niti za en teden ne morem kratkomalo odjebat vsega skupaj. Včeraj sem bil dopoldne že na terenu, popoldne pa v nabavi. Danes mi je uspelo očistit filter kurilnega olja pri peči, ki zadnje čase rahlo zavrača sodelovanje. Mogoče jutri pokličem dimnikarja, da bi zamenjal šobo… mogoče.  Jutri na primer peljem ženo na izlet na davčno. Poleg vloge za kvalificirano digitalno potrdilo (jap, edavke se bomo šli) bi rad dobil še podatke, ki jih ima davčna za plače, izplačane v letu 2007, da pri decemberski plači naredim morebitne popravke (predvsem se gre zaradi ur).

Poleg vsega tega sem začel obračati oči za M$ Office. Ja, resnično si želim kupit Office. Vezijo 2003, ker je 2007 preveč načičkana in premalo funkcionalna. Sem bolj navajen starega načina dela. OpenOffice.org se sicer obnese, vendar le Writer¹. Calc² je preveč okoren, Thunderbird ((ena mišunga med Outlook Expressom in Outlookom, vendar bolj podoben OE)) pa se mi je tudi malček zameril. Kar nekajkrat se mi je sesul med vleko pošte, pošiljanje mi nekaj časa sploh ni delovalo, potem pa – brez spreminjanja nastavitev – začne delovati. Edini ki se mi res dopade, je Firefox. Funkcionalno je Internet Explorerja prehitel že takoj ob izidu in za moje pojme še vedno ohranja veliko prednost. Tudi ko gledam statistiko obiska določenih spletnih strani opažam, da Firefox pridobiva na deležu, giblje pa se tam okrog 50%. Priznajmo si, Explorer ima tak delež kot ga ima izključno zato, ker je pripet k Windowsom in ne zato, ker bi ga ljudje oboževali.

Hja, časi se res spreminjajo. Še pred slabimi desetimi leti sem več časa zabil za popravljanje računalnika kot pa za dejansko delo z njim, zdaj pa me popravljanje – če za to nisem plačan – sploh ne zanima. Pravzaprav pričakujem da bo vse delovalo tako, kot je bilo namenjeno in jezi me, ko ne deluje. Ker dobro vem, da bom spet izgubljal čas z odpravljanjem napake, namesto da bi v istem času opravil delo, ki sem se ga lotil. Zato sem pred kakim mesecem sklenil, da je čas za pomladitev strojne opreme. Malček manj kot dvesto ojrov sem dal za novo strojno opremo – nekaj sem je imel že od prej – in čeprav sem močno kolebal, sem primaknil še nekaj malega za Windowse. Originalni plan je bil namreč namestitev linuxa. Žal sem podlegel tistemu ne da se mi več ukvarjat s tem, hočem samo, da dela duhu in tako na pc-ju ždijo windows xp. No, fantom iz Redmonda je treba priznat, da so xp-ji po mojem mnenju najboljša okna doslej. Prenosnik bo kmalu praznoval drugi rojstni dan in je pred nekaj meseci doživel svežo namestitev, pa še to samo zato, ker sem pred ponovno namestitvijo predcej experimentiral s programi.

Močno se trudim, da ne grem na čik. Ampak bom vztrajal in si šel umit zobe in se zavlekel v posteljo. No, namesto čika bom pojedel banano. Slaba tolažba, vendar sem ugotovil, da tako ali tako pojem premalo sadja in preveč čipsa. Razmerje je potrebno obrnit sadju v prid in mogoče mi bo z rahlo sadno dieto uspelo doseči cilj: postati nekadilec. Če ne uspe, pa ne uspe. Sadje lahko vseeno jem.

Pozdrav od Banananjama

1. ustreznica Wordu [↩]
2. ustreznica Excelu [↩]

Ohjej… že spet je tu konec leta, danes pa bo kmalu konec tudi mojih živcev. Že ves dan bolj ali manj bevskam in grdo gledam, bolj ali manj samo zaradi božično-novoletnih voščilnic in vsega dogajanja okrog njih.

Okej, mogoče malček pretiravam. Saj nič ne rečem, če bi bilo samo za zbrat voščilnice in natisnit šifrant partnerjev in oddat vse skupaj na pošto, bi bilo vse kul¹. Zaplete pa se, ker je treba nekatere pač nekako bolj posebno obdarit. Saj veste, kako je. Ljudje ti pač delajo usluge celo leto in to nekako ne more ostat neopaženo. Vsekakor se najbolj splača delat v finančnem sektorju, kjer lahko ob koncu leta požanješ kar precej daril(c), pa tudi drektorji² se velikokrat slinijo med sabo z raznimi kompletki in fake nasmeški, ampak tako pač je.

Današnja tema okrogle mize po kosilu se je vrtela ravno okrog tistih posebnežev. Kaj dat, komu dat, koliko dat? Da ne bo premalo, da ne bo preveč? Po dobre pol ure brainstorminga smo prišli do spiska komu kaj, nakar sva z boljšo polovico odbrzela do trgovine po čokolatine in ostala klišejska darila, ki se jih pač razdaja ob novem letu. Ura je nekaj čez štiri in računamo, da bomo jutri in pojutrišnjem lahko samo še raznesli vsa darila… Lani smo se namreč dodobra zeznili. Čas itak šiba kot nor in preden smo se dobro zavedli, je bil konec decembra že v rokah, mi pa brez vizitk in daril. Kriza? Kriza. Kakorkoli že, tudi last-minute darila (in tistih nekaj vizitk, ki smo se jih spomnili odposlat – čeprav smo večino nekako pozabili) so nekaj štela in življenje je šlo naprej. Do zdaj. Ampak letos smo se končno malček organizirali in še eno leto bo zaključeno.

Sicer pa nam že tretji dan čas krajša sneg. Pred našo hišo kajpak dela ljubke zamete, tako da je kidanje že vnaprej označeno kot Sizifovo delo, vendar snežinke drugod v večini le poplesavajo v vetru in se ne oprijemljejo tal. Bognedaj, da bi se, ker bi bili naši cestarji spet presenečeni in šokirani nad količino snega, ki lahko zapade v eni noči, kaj šele v celem dnevu. Nekaj let nazaj, ko je bila zima bolj mila, se spomnim, da so se ob koncu sezone cestarji jako hvalili da koliko so prihranili… kam pa so šli vsi ti prihranki? V razširitev in izboljšanje voznega parka³ že ne. Tako zdaj močno razmišljam o nakupu verig, pa tudi kakšna lopata bi si lahko našla mesto v prtljažniku… ker pač nikoli ne veš. Mogoče se vam zdi butasto imet (okej, verige že) lopato v prtljažniku, ampak… kaj pa če? Kaj pa če pride prav? Okej, če bi glede vsega tako razmišljal, bi s sabo lahko vozil pol hiše, ampak bodimo malček racionalni in razmislimo. Manjša lopata (po možnosti zložljiva) lahko pride hudičevo prav, ko se vkoplješ na kakem parkirišču ali kaj podobnega…

Skratka, cestarji na vsak način ne upravičijo plačila (dragih) cestnin za avtoceste in prav tako ne ravno najcenejše cestnine ob registraciji. Ampak tako pač je.

1. btw, to je že narejeno, z izjemo oddaje na pošti. Grem tja čez kako urico. [↩]
2. i namerno izpuščen [↩]
3. razen direktorskega mogoče [↩]