stuff Arhiv

Okt 14

Že večkrat omenjeno, s tem blogom imam napiši-in-pozabi odnos. In potem se po kakšnem letu ali dveh spet spomnim nanj in si zaprisežem, da bom vsake toliko kaj napisal. Do naslednjič.

V glavnem, ugotavljam, da je ne-gledanje televizije pravzaprav dobra stvar. Glede na vse bedarije, ki se dogajajo okrog mene resnično ni potrebno, da gledam še udarne novice vseh naših informativnih oddaj. To, da skorajda ne gledam televizije, pa sem ugotovil šele danes. Med pogovorom, ki je med drugim vseboval “Sem zadnjič gledal Preverjeno/Tednik…” sem odgovoril le “Ma ne gledam televizije.”. Če že, še najraje pogledam nevtralne programe tipa Discovery, National Geographic in izjemoma Eurosport, ko je snooker. Akoravno ga ujamem, ker je to bolj srečno naključje kot kaj drugega.

Morala je trenutno precej nizko. Čakajoč na veliko denarja, ki ga bom le na hitro videl in ki bo skoraj nemudoma izpuhtel na druge bančne račune, predvsem zaposlenih. Prav zaradi tega se mi večkrat poraja ideja, da bi obseg dela zmanjšal na to, kar zmorem sam in maksimalno eden ali dva zaposlena. Ker če ne je preveč. Preveč organizacije, preveč ukvarjanja z malenkostmi, preveč bodi-psihiater-zaposlenim sranja, ki ga trenutno resnično ne potrebujem, preveč skrbi kako boš nakazal plačo, če ti ne plačajo. Mislim, da bi se mi moralo kratko malo jebat za vse po vrsti, da bi lahko uspešno vodil podjetje z nekaj 10 ali 100 zaposlenimi, ki bi jih lahko postavil na cesto enako hitro kot trenem z očesom. Pod uspešno kajpak mislim na spravljanje uspešnega posla na kolena, kar dandanes sicer res ni težko.

Meh, preveč jamranja. Grem raje dat še eno poleno na ogenj in na en čik.

/mogoče pa še kaj bo s tem rednim pisanjem/

  • Share/Bookmark
Nov 20

Mobiteli so kul. Vedno sem jih imel rad. Zelo. Po mojih žepih se valjajo že kakih 10 let, če ne še več. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark
Okt 27

Danes sem dobil knjigo. Ampak ne katerokoli, dobil sem tole. Slabih 450 strani težko pošast sem že v celoti površno prelistal in dobil nekaj navdiha, nekaj idej, predvsem pa nekaj dobrih nasvetov. Vsebina knjige ni ravno material za pisanje obnove. Že sam naslov1 izda vse, kar ta knjiga vsebuje. Preprosto in učinkovito. No, podnaslov bi lahko bil recimo Sam svoj mojster. Ali nekaj podobnega.

Ko sem recimo preletel del, ki opisuje polaganje keramike, parketa ipd. sem sklenil, da bom vse ploščice v kopalnici vrgel ven in jih na novo položil. Prvič zato, ker so ponekod obupno slabo položene (beri: nekaj jih je že počilo in podobno), a si v olajševalno okoliščino štejem, da sem začetnik, drugič pa zato, ker imamo po tleh eno čudno mišungo ploščic. Nekaj sva jih z Gospo kupila, nekaj podedovala od mojih in njenih staršev. Kombinacija je usodna. Padla je odločitev, da bova nabavila ene primerne ploščice za kopalnico – take za po tleh in take za obzidat banjo. Vse bo miljonkrat lepše. Upam.

Poleg kopalnice in mogoče wc-ja (takisto ploščice po tleh…) imam v mislih en malček večji projekt. Hiše se namreč drži ena ogromna delavnica, ki je trenutno v uporabi kot garaža za avto/delavnica/prostor za spravljanje šare in še kaj. Kvadrature je kar nekaj, tudi v višino je kar zajetna (zidovi so visoki cca 4 metre), a jako slabo izkoriščena. Vse je nastlatno po tleh, kar je v večini moja krivda, ampak dejansko pri vsem prostoru dosti reči nimaš kam spravit. Drzna zamisel je, da bi delavnico prepolovil po višini, torej da bi naredil v stvari še eno nadstropje, spodaj pa bi po sredini sezidal zid, ki bi poleg stranskih sten služil kot nosilni zid. Ideja vsekakor je, vendar se moram tokrat otresti moje dobro znane zaletavosti in prenagljenosti in si dejansko naredit načrt PREDEN nabavim material in se lotim dela. To mi vsekakor ni podobno, je pa nujno, če nočem zapravit preveč denarja in izgubit preveč živcev med delom, kot je to pri meni v navadi.

Sam svoj mojster, torej. To bo še zabavno. Je pa res, da imam momente, ko prav uživam ob raznem brkljanju okrog hiše. Tako kot imam momente, ko mi je vse delo okrog hiše popolnoma odveč. Vsega po malem.

Moja fascinacija nad raznimi delovnimi stroji in orodjem sega v otroštvo, ko so moji starši zidali hišo. Če je bil fotr doma in je bil dobre volje, mi je po navadi naštimal sveder na vrtalnik in jaz sem veselo vrtal v vse, kar je dišalo po lesu. Vse za mir v bajti, hehe. No, če ni bilo pri roki ne vrtalnika in ne koga, da bi mi naštimal sveder, sem se posluževal tudi kladiva in žebljev (velikokrat na račun bolečih prstov, ko kladivo enostavno ni hotelo zadeti žeblja ampak ga je bolj privlačil moj prst), tudi žaganje mi ni bilo tuje.

Med delom pa je bilo jasno tudi nekaj nesreč. Kot sem že omenil, bližnje srečanje tretje vrste (ali Prst meets the Hammer), stopil sem na zarjavel žebelj in še kaj bi se našlo. Najbolj pa sem ga pokronal pred malo manj kot dvemi leti (konec meseca bo ta obletnica), ko sem v pokrov greznice za hišo vrtal luknjo. Baje da za prezračevanje… ali nekaj. Ne spomnem se več točno. Vem samo, da sem vrtal, kar naenkrat pa se je sveder ustavil, vrtalnik pa je zavrtelo v moji roki… Takrat sem preklel večino stvari, ki jih človek lahko prekolne v bližini tasta. Rezultat je bil znan čez nekaj ur na urgentnem bloku Kliničnega centra – zlomljena kost v dlani, tista, ki drži prstanec. Glavna nagrada je bila tri tedne gipsa, za bonus pa sem izvedel malo kasneje. Ostal sem namreč nekako brez členkov na prstancu in mezincu. No ja, če ne za drugo je dobro za hvaljenje in nazorni prikaz – obe roki stisnem v pest in ju dam eno zraven druge. Na levi se lepo vidijo štirje hribčki, na desni pa prvi, drugi, potem pa globoka dolina in dva grička. Enkrat moram slikat.

Kot nalašč smo bili takrat do vratu zakopani v predelavo starih sob. Majstra sta postavila gips plošče, jaz pa sem z gipsom na roki z olfa nožem2 rezal luknje za električne doze. Gips je bil proti koncu nošenja že tako zdelan, da bi ga po moje z enim malo bolj konkretnim potegom lahko dobil z roke. Ampak nisem šel probat. Častna.

Ob nošnji gipsa pa sem ugotovil, da nikakor nisem primeren za levičarja. Neznansko težko si je bilo že umiti zobe, da o kosilu, ki je vsebovalo jedi, ki se jih jé z žlico, niti ne govorim. Kako zelo si odvisen od rok se zaveš šele, ko si (delno) onesposobljen… Sicer sem se ob enem vmesnem pregledu pogajal z zdravnico, da je že dovolj in da res ni potrebe da imam gips še en teden, ampak pogajanja žal niso bila uspešna. Nikdar hujšega.

Over & out.

  1. Dela v hiši, popravila in obnavljanje []
  2. ali po domače Olgico []
  • Share/Bookmark
Feb 11

Zadnje čase sem malček hiperaktiven na momente in to se pozna tudi na blogu :)

Po sobotnem širokoustenju nisem v nedeljo naredil čisto nič. Zunaj je bilo preveč vetrovno za kurjenje (imamo preveč sosedov s seniki) in tako sem garažo pustil čisto pri miru. Priznam, da je celodnevno lenarjenje prav pasalo. Danes sem tako ali tako spet v pogonu in oddih vsake toliko pride še kako prav.

Pred slabimi dvemi tedni sem nabavil M$ Office, verzijo 2003. Ko sem škatlo končno dobil v roke in ga poskusil namestiti… ni šlo. Zakaj že? Ker sem kupil nadgradnjo :( Takoj sem kontaktiral prodajalca in ponudili so mi eno alternativno rešitev za male pare, vendar zadeva še vedno ni delala. Tako mi ni ostalo drugega, kot da se obrnem na fante iz Microsofta.

Lahko jih le pohvalim. Prvemu, ki sem ga dobil na telefon, sem razložil, za kaj se gre in po nekaj neuspešnih poskusih namestitve sem mu poslal vse podatke, ki jih je potreboval. Danes dopoldne so me klicali in mi poslali nov ključ za namestitev in zadeva je zašibala v prvo! Kot se spodobi, sem klical nazaj in se zahvalil za pomoč.

Danes bo verjetno nared že prva publikacija, z Excelom pa bova naredila obračun plač za Januar. Kar fajn mi je, da stvari obvladam do te mere, da se mi ni treba ves čas ubadat z nastavitvami in 500x napačno kliknit, preden odkrijem funkcijo, ki jo potrebujem1. Delo je tekoče in program uporabljam tako, kot ga je treba – kot orodje. Ravno to je problem večine obsežnejših programskih paketov. Toliko stvari ima že vgrajenih, da če se vsaj malo ne izobraziš, porabiš ogromno časa za doseganje določenega rezultata, če pa bi vedel za nekaj funkcij, bi enako delo opravil le v nekaj minutah! In čas je, kot sem že enih stokrat pisal, silno pomemben. Dan je enostavno prekratek…2

  1. kot sem to delal v OpenOffice-u []
  2. vsaj del, ki ga porabim za spanje []
  • Share/Bookmark
Feb 09

Ta mesec je, kot kaže, mesec radostne destrukcije. Danes sem začel že z enim stotim pospravljanjem delavnice / garaže in uspelo mi je razbit eno staaaaro omaro. Seveda sem se ob tem skoraj zadušil s prahom, ki so ga v vseh teh letih pridelali črvi… Kakorkoli že, jutri me čakata še dve omari, potem pa vse tri omare skupaj z nekaj malega smeti in okvirjem postelje odpeljem na vrt in palbaaaaaaaaa :)

Od nekdaj sem rad kuril. Sicer nisem ravno piroman,1 ampak rad vidim ogenj. Všeč mi  je toplota, ki jo oddaja, ko gori. Zato se mi jako dopade, da imava v stanovanju tudi kamin. Seveda je treba nosit drva v stanovanje in seveda je vse umazano, ampak toplo pa je bolj, kot če odprem vse radiatorje, ki jih premore bajta.

Zakaj sežiganje, ki ni naravi prijazno? Kako da ne, jebote. Les je zrasel v naravi, ne? Eto, sedaj ga vračam. Ob vseh smeteh, ki se nabirajo po garaži, je največ ravno lesa in kakega papirja. Smetnjak je enostavno premajhen2 , zato je kurjenje še kako dobrodošlo. Zadeva poteka v nekaj silno enostavnih korakih.

Najprej odvlečem vse stvari, ki se bodo cvrle, proti koncu vrta in jih zložim na en kup, ki je kolikor toliko stabilen. Gledam, da je vse skupaj vsaj približno odmaknjeno od bližnjega večjega drevesa. Sledi kurjenje manjšega ognja, ki bo rabil kot štarter. Kosilnice se sedaj pač še ne potrebuje in bencin, namenjen kosilnici, tako deloma konča na kupu. Na manjšem ognju se ponavadi ta čas dodobra razgori kakšna košata borova veja, ki po hitrem postopku leti na kup, polit z bencinom. Za trenutek se sliši, kot da bi zalajal en ogromen pes in en mežik kasneje je vse v plamenih.

Divota.

No, ker le nisem piroman, ostanem vsaj nekaj časa v bližini in pazim, da se kakšen kos ne odkotali predaleč, ko pa se zadeva pomiri, ponavadi vsake toliko vržem eno oko iz kuhinje. Saj ne, da bi se lahko ogenj kam razlezel, ampak nikoli se ne ve…

Ogenjček

Vir

  1. ironično so to največkrat gasilci []
  2. imamo tisto najmanjšo možno posodo. Rade volje bi plačevali višjo tarifo za večjo posodo, a nam je ne dajo. Mone. []
  • Share/Bookmark