Prazne marnje Arhiv

Jan 01

Najbrž ni potrebno biti genij, da človek opazi, da so poleti daljši dnevi, pozimi pa noči. In da je s tem povezano dejstvo, da je enkrat na leto najdaljši dan, enkrat pa noč. Dvakrat na leto imamo čast doživeti enakonočje, torej dan, ko dan in noč trajata enako dolgo.

Pojavi se uradno imenujejo poletni in zimski solsticij (ali tudi sončev obrat) ter ekvinokcij oziroma enakonočje.

I just had to get it out of my system.

  • Share/Bookmark
Dec 02

Najbrž smo že vsi videli tole reklamo:

YouTube slika preogleda

V ozadju poje Friderika Stahl. In tole je celotna pesem:

YouTube slika preogleda

Pomirjujoče. Sploh odkar sem si kak mesec brundal melodijo twinkle-twinkla. Brundal, žvižgal, trkal… you name it. Zakaj, prepuščam vaši domišljiji. Hehe.

Sprejel sem odločitev, kocka je padla. Resnici na ljubo ne vem, če je kakšna kocka v hiši. Mogoče pri monopolyju? Kakorkoli že, nisem je metal. Odločil sem se, da se /vsaj začasno/ poslovim od svoje brade. Goste, lepo raščene. Zdaj se da že kar fajn cukat. Kdaj bom operacijo izvedel še ni znano, najbrž pa v zelo kratkem. In čeprav brez brade izgledam kot 15-letni mulc, sem se je ta trenutek malček naveličal. Must… cut… vsake toliko je pač skušnjava prevelika. Which reminds me, mašinerija za striženje in krajšanje brade je potrebna energije. Must… charge…

Danes sem med drugim imel borbo tudi z žledom. Saj drugo me niti ne moti toliko, le da frdamana reč popolnoma prelije avto in postane tako enostavno opravilo kot je odpiranje vrat nazarensko težko. Da ne omenjem vrat prtljažnika, ki se zaradi teže ledu na vratih ne odprejo do konca, jaz pa na sigurno v prtljažnik. Not gut.

Trenutno kaže, da je zunaj 3,5°C. Nad ničlo. Vse se topi kot zmešano. Še sreča, saj me ta teden čaka še kar nekaj kilometrov. Vožnja po snegu, dežju in podobnih vremenskih neprilikah mi sploh ne predstavlja težav, nasprotno, vsaj v snegu uživam. Gre le za to, da ne zaupam najbolj ostalim. Meni ustreza, če prinesem domov celo glavo. Vendar glede na to, kakšnim neumnostim sem velikokrat priča… bi težko rekel, da enako velja tudi za vse ostale. Eno je, da se ti mudi. Nekaj povsem drugega pa je, da delaš bedarije, ki v nevarnost spravljajo tudi ali mogoče predvsem ostale. Eh ja.

Niti enega odstavka mi ne uspe napisati brez kakšne besedice ali dveh takole, poševno. Ne vem zakaj. Majhen poudarek, misel… whatever.

Intermezzo.

YouTube slika preogleda

Na twitterju nič sledilcev. Ccc. Če nisem na naslovki, me nihče ne bere, hehe. Kar mogoče niti ni tako slabo. En blog tam v kotu, na njem se že nekaj časa nabira prah…

Over & out.

  • Share/Bookmark
Nov 28

Debelo božičnico na pop tv-ju si zasluži tisti, ki se je spomnil besedne zveze prometni kolaps. Vsako zimo je enako, cestarji pravijo da so pripravljeni, prvi sneg jih vedno preseneti. Surprise, it’s fucking winter. Poleg cestarjev so tu vsi presenečeni vozniki, ki se vozijo naokrog z letnimi gumami (kajpak imajo dovolj profila) in z verigami v prtljažniku. Za policaje. Sam sem kar se tega tiče ziheraš. Poleti letne, pozimi zimske gume. End of story. Verige le v skrajnih primerih.

Sneg smo očistili z dvorišč, ceste so spet postale normalno prevozne, vremenarji pa že strašijo z novimi snežnimi padavinami. Pestro. Za nameček še obeti dežja, kar bo najverjetneje rezultiralo kot poledica. Še bolj pestro.

Aja, po novem je bložič tudi na twitterju. @blogophobos. Le kliknite follow in umotvori bodo na vaši dlani. Juhej. Poleg tega sem že pred časom odkril en fajn programčič, TweetDeck po imenu. Silno uporabno, ko postanete naveličani Facebookovega vmesnika ali pa želite objavljati statuse na več omrežjih hkrati. Priporočam.

Nova tema na blogu, ki omogoča spremembo širine (z uporabo znakca <>, zgoraj desno) vsebine, za slabovidne pa tudi spremenljivo velikost črk (znakec Aa, poleg <>). Le klikajte.

Brkljal sem tudi po Google Analyticsu. Hehe, najlepša dala tistemu, ki je prejšnjo objavo dal na naslovnico. Baje si jo je do danes ogledalo 1.134 osebkov. Slava jim.

  • Share/Bookmark
Okt 20

Hm, skoraj dve leti minevata od zadnje objave. In blog očitno še kar vztraja.

Za kaj dosti pisanja trenutno nimam volje, recimo da je tole samo rediscovery bloga :)

Danes tako samo ena lepa fotka za lahko noč.

  • Share/Bookmark
Mar 24

… zadnje čase ne pišem nič. Boljša polovica me je že nekajkrat vprašala, če kaj pišem, pa vsakič odgovorim, da ne. Zakaj že? Zakaj sem sploh začel pisat? Točno – če ga imajo vsi, ga hočem tudi jaz. Igračka, torej.

Saj ne, da bi mi silno primanjkovalo materiala za pisanje, dogaja se mi dovolj. Preveč osebnih zadevščin ne nameravam razkrivat širšemu občestvu, na splošno pa je v moji glavi trenutno ena… blokada. Nekako se ne spomnem, kako kakšen zabaven pripetljaj, izkušnjo ali kaj tretjega ubesediti in spraviti na blog. Če pa se že lotim pisanja, velikokrat ostane samo shranjen osnutek, ki ga kratkomalo izbrišem.

Na splošno me je blogerska mrzlica nekako minila. Kolikor toliko redno berem samo swakinjo, naslovnica blogosa mi je postala skorajda neznanka. Nekako sem naveličan mnenj drugih, svojega pa se mi ne da pisat.

Poleg vsega sem letos kar konkretno začel delat na terenu, kar je tudi do neke mere zmotilo moje pisarije. Tipično je moj prispevek nastajal cel dan. Kaj malega dopoldne – mogoče kak odstavek ali dva, popoldne kaj več, zaključek pa zvečer. Zdaj mi bolj ali manj ostajajo samo večeri, ki pa jih raje preživim na kavču kot pa za črno kišto. No, že kak mesec se prepričujem, da bom začel aktivneje uporabljat sobno kolo, a se mi zvečer enostavno ne da. Čeprav mi niti najmanj ne bi škodilo, če drugega ne, da mi malo spravi kri naokrog in da srce prepričam, da zmore kaj več kot 80 uradcev na minuto.

Sem pa danes vseeno poskrbel za rekreacijo – dopoldne sem skidal naše dvorišče, popoldne pa še dovoz do tastove hiše. Sneg je tisti južni – težak ko svinec in najmanj prijazen za kidanje. A vseeno je bila to dobra kardiovaskularna vadba :)

Jutri me čaka zaključek prejšnjega leta, če mi bo uspelo, bom do konca tedna lahko oddal bilance in zaključni račun. Mogoče še ta teden dobim tudi nov tiskalnik – stari namreč jemlje slovo, nov nadomestni del pa bi z delom vred stal več kot nov tiskalnik. Klinc, ima svoja leta in zasluži si miren pokoj. Novo pljuvalo papirja prinaša v pisarno laserske barve, skener oz. kopirni stroj in pa velecenjeni faks mašin. Hecno, pri vseh mejlih, mobitelih, slikah in vsemu ostalemu, še vedno najbolj zaleže tista – “Čakajte, vam pošljem po faksu…”  Hehe, se pozna, da so po veliko podjetjih predvsem v financah zaposlene ženske, ki jim ne manjka več veliko do penzije in jim povsem zadošča, da si zna ustrezne podatke poiskat v računalniku, jih prikazat na ekran in natisnit, potem pa odracat do dobrega starega faksa.  So pa seveda tudi druge sorte podjetja, kjer za faksa ne poznajo in če nimaš možnosti jim karkoli poslat v elektronski obliki, si v riti. Mi smo hibrid – vse se da.

Dovolj bodi.

  • Share/Bookmark