2010 Arhiv

Dec 31

You might think you’ve peeked the scene – you haven’t, the real one’s far too mean. The watered down one, the one you know was made up centuries ago. They made it sound all wack and corny, yes it’s awful – blasted boring, twisted fiction, sick addiction – well gather around children, zip it, listen!

YouTube slika preogleda

Če imate pol ure odveč, se splača pogledat še tole:

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Dec 27

Pred nekaj dnevi sem prejel komponente za računalnik, ki mi ga je naročila stranka. Gre za povsem običajen pisarniški računalnik, ki naj bi služil nekaj let. Operacijski sistem je kajpak najnovejši, Windows 7.

Ker sem še do nedavnega, seveda izključno na željo strank, dobavljal in nameščal še prastari Windows XP, sem imel le nekajkrat možnost namestitve sedmice. V računalništvu sem že kakšnih trinajst, štirinajst let1 in v tem času sem dal “skozi” kar nekaj verzij operacijskega sistema Windows, pa tudi Linuxa in njegovih distribucij, vendar je to druga zgodba.

Namestitev na povsem nov računalnik je postala trivialno opravilo. Dobesedno. DVD noter, klik klik klik, vpis product keya in to je to. Če si dobre volje še namestiš gonilnike (čeprav jih sedmica že v večini zazna in namesti vsaj generične) in greš na kavo. Ob takšni zahtevnosti ni čudno, da lahko vsak sosedov mulc postane samooklicani mojster, katerega napake moram popravljati ko se res zalomi. Izkušnje, mali, izkušnje, hehe.

Že samo sestavljanje hardvera je postalo podobno sestavljanju lego kock. Vse paše skupaj na točno en način in prepričan sem, da tudi če bi človeku dali sestaviti računalnik prvič v življenju, bi ga. Procesor sede v ležišče samo na en način (torej pravi). Pri pomnilniku reže zagotovijo, da le največji bedaki polomijo ležišča ali ploščice. Napajalne kable se tako ali tako lahko priklopi samo na en način. Enako velja za SATA kable trdih diskov in DVD pogonov. Razširitvenih kartic skorajda ni več, z izjemo kakšne grafične. Tudi tukaj mora biti človek izreden idiot ali pa imeti popoln fail v hand-eye koordinaciji, da karkoli pokvari ali polomi.

Povejte mi, kam smo prišli vsi mački? Tisti, ki se s tem bavimo za kruh (no, že zdavnaj mi je postalo jasno, da samo s servisom težko preživiš v majhnem kraju, pa vendarle) in ki zadeve obvladamo in probleme rešujemo tudi še kako drugače kot s formatiranjem trdega diska in ponovno namestitvijo operacijskega sistema.

Zdi se mi, da smo računalničarji (vsaj serviserji, programerji niti ne toliko) precej razvrednoteni, tako kot mehaniki desetletje ali dve nazaj. Yugota in 101-ko si lahko popravil s kladivom in ključema 10 in 13. Izjemoma je prišel v poštev še izvijač. Za servis ravno veliko orodja ne potrebuješ (no, nekaj že). Kar šteje, je znanje in izkušnje. Iz izkušenj veš, kako pristopiti do določenega problema, kje iskati vzrok težave in rešitev zanjo. Tako znanje kot izkušnje pride z leti, z delom. Seveda se ni enostavno uveljaviti in tudi sam sem na začetku popravljal računalnike več ali manj celotni žlahti, ampak tako je. Nekje se je treba naučiti.

Občutek imam, da so v podobni poziciji tudi fotografi, govorim o profesionalcih. DSLR-ji so postali tako nesramno poceni, da si jih preko big bangovih obrokov lahko privošči vsakdo. Še foter mi je zadnjič kazal enega Nikona. Tudi sam si lastim DSLR s kar nekaj dodatne opreme in – ne, ne hvalim se – znanja, ampak si ne privoščim dumpanja cen profijem. Seveda bi lahko naflikal oglas s svojo številko na listkih na dnu in ponujal recimo fotografiranje poroke za 200 eur, ampak… fotografiranje poroke, ali katerega koli obreda, če smo že pri tem, je odgovornost. Ne moreš para prositi, naj si še enkrat natakneta prstana. Krščenca, da ga župnik še enkrat polije z vodo. Birmanca, da ga škof še enkrat mazili. Samo zato, ker ti takrat nisi bil na pravem mestu ali pa si po menujih iskal prave nastavitve. Profi fotoaparati imajo veliko gumbov zato, da se ne izgublja časa z menuji. Profi fotografi fotografije ne ocenjujejo na podlagi LCDja fotoaparata, ker vedo da jim laže. Gledajo histogram. Po možnosti imajo pri sebi še merilnik svetlobe. Jep, tudi to se uporablja. Pa asistent – kaj je že to?

Dovolj bodi jadikovanja, to je bilo samo nekaj, kar sem moral nekako spravit na plano. Saj ni bilo prehudo, ne? :p

  1. ali sem res že tako star? []
  • Share/Bookmark
Dec 21
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Pester glasbeni okus, ni kaj. Še ena epizoda Sopranovih, potem pa -upam da- spat.

  • Share/Bookmark
Dec 17

Obstali smo v času vsesplošne poplave t.i. social networks. Če kdo ne ve o čem govorim, naj nakažem smer: Facebook, Twitter, Buzz, Foursquare, MySpace, LinkedIn… in to je le peščica (mogoče najbolj) znanih. Celoten spisek se kajpak dobi na Wikipedii.

Modro sem ugotovil, da nas je ta val pripeljal do – praznih ulic. Spomnim se, kako je moje mesto izgledalo pred recimo slabimi 10 leti, če si šel ven zvečer. Povsod ljudje. Zdaj se ob pol desetih pelješ skozi… mesto duhov. Z izjemo nekaj kafičev, ki so tako ali tako polni stalnih strank, se ne dogaja nič. Še vandalov ni.

Svoj profil na Facebooku imam kakšno leto in pol, mogoče dve. V tem času sem uspel zbrati /wait for it/ dobrih 50 prijateljev. Impressive, huh? Od tega bi jih od oka 10 lahko mirne duše odstranil. Dejansko imam stik z mogoče 20 osebami (pa še to najverjetneje pretiravam) od vseh prijateljčkov. Dejansko zadnje čase ugotavljam, da obstaja veliko prikladnejša zadeva od prijateljev: veze. To pomeni, da človeka uporabiš, ko potrebuješ uslugo. In obratno. In to narediš brez slabe vesti in morebitnega oklevanja. Takšnih in drugačnih vez pa se je z leti nabralo kar nekaj. Samo en primer – zavarovalniška agentka mi je preko telefona uredila zavarovanje za kupca avtomobila in potem celo prijazno poslala dokumentacijo po faksu, tako da se je človek lahko še isti večer odpeljal domov. Zahvala v obliki čokolatinov ali nekaj podobnega sicer ni izostala, ampak hočem poudariti nekaj drugega – če ne bi imel veze, bi moral človek naslednji dan pri sebi urediti zavarovanje in šele nato bi se lahko odpeljal.

Pred kratkim sem odkril Twitter – saj ne, da nisem vedel zanj. Le prijavil se nisem. In sedaj tako kot ostalih 150 milijonov včasih razmišljam, kako bi določeno zadevo opredelil v 140 znakih. In je potem ne, ker nimam časa.

Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski ISP-ji za 24 ur blokirali dostop do vseh socialnih omrežij. Najbrž bi se prenekateremu najstniku odpeljalo. Kako bi lahko apdejtal moj status in širnemu svetu povedal, da nimam dostopa do interneta? Pa misliš da res koga zanima? Verjetno so si končno oddahnili od miljona objav vsak dan, vsako sekundo. Spomnim se, ko je revija Nova pred časom pikro komentirala Facebook profil Saša Pappa – baje je manjkal update samo, ko je šel na wc. V naslednji številki sem izvedel, da je v update prijazno vključil tudi obiske toalete. Jesus. K sreči sem sam ugotovil, da se na Facebooku da prikladno skriti objave ljudi, ki ti nekako gredo na živce. Izredno uporabna funkcija. Ko/če spoznam avtorja, ga povabim na kavo/pivo/whatever. Majkemi.

BTW, mraz. Zelo mraz. Glejte slikco na TwitPicu. Me not like, za jutri pa še sneg napovedan.

  • Share/Bookmark
Dec 02

Najbrž smo že vsi videli tole reklamo:

YouTube slika preogleda

V ozadju poje Friderika Stahl. In tole je celotna pesem:

YouTube slika preogleda

Pomirjujoče. Sploh odkar sem si kak mesec brundal melodijo twinkle-twinkla. Brundal, žvižgal, trkal… you name it. Zakaj, prepuščam vaši domišljiji. Hehe.

Sprejel sem odločitev, kocka je padla. Resnici na ljubo ne vem, če je kakšna kocka v hiši. Mogoče pri monopolyju? Kakorkoli že, nisem je metal. Odločil sem se, da se /vsaj začasno/ poslovim od svoje brade. Goste, lepo raščene. Zdaj se da že kar fajn cukat. Kdaj bom operacijo izvedel še ni znano, najbrž pa v zelo kratkem. In čeprav brez brade izgledam kot 15-letni mulc, sem se je ta trenutek malček naveličal. Must… cut… vsake toliko je pač skušnjava prevelika. Which reminds me, mašinerija za striženje in krajšanje brade je potrebna energije. Must… charge…

Danes sem med drugim imel borbo tudi z žledom. Saj drugo me niti ne moti toliko, le da frdamana reč popolnoma prelije avto in postane tako enostavno opravilo kot je odpiranje vrat nazarensko težko. Da ne omenjem vrat prtljažnika, ki se zaradi teže ledu na vratih ne odprejo do konca, jaz pa na sigurno v prtljažnik. Not gut.

Trenutno kaže, da je zunaj 3,5°C. Nad ničlo. Vse se topi kot zmešano. Še sreča, saj me ta teden čaka še kar nekaj kilometrov. Vožnja po snegu, dežju in podobnih vremenskih neprilikah mi sploh ne predstavlja težav, nasprotno, vsaj v snegu uživam. Gre le za to, da ne zaupam najbolj ostalim. Meni ustreza, če prinesem domov celo glavo. Vendar glede na to, kakšnim neumnostim sem velikokrat priča… bi težko rekel, da enako velja tudi za vse ostale. Eno je, da se ti mudi. Nekaj povsem drugega pa je, da delaš bedarije, ki v nevarnost spravljajo tudi ali mogoče predvsem ostale. Eh ja.

Niti enega odstavka mi ne uspe napisati brez kakšne besedice ali dveh takole, poševno. Ne vem zakaj. Majhen poudarek, misel… whatever.

Intermezzo.

YouTube slika preogleda

Na twitterju nič sledilcev. Ccc. Če nisem na naslovki, me nihče ne bere, hehe. Kar mogoče niti ni tako slabo. En blog tam v kotu, na njem se že nekaj časa nabira prah…

Over & out.

  • Share/Bookmark