Beam me up, Scotty

Dragi Božiček,

16.06.2008

prosim te, da letos našo hišo iz varnostnih razlogov preskočiš. Ne skrbi, za darila bom poskrbel sam. Stvar je namreč taka, da me skrbi zate, ker nisem čisto prepričan v trdnost naše strehe. V zadnjih nekaj tednih, odkar nas pere domala vsak dan, nam streha v kuhinji veselo pušča. V ta namen smo že aktivirali dve brisači pod kritičnim mestom, ki pridno vpijata deževnico.

Zdaj pa takole ne… pozimi bo verjetno še sneg, žled in kar pač še spada zraven, in res ne bi rad, da se Rüdolf skupaj s tabo in ostalimi jelenčki znajdete v naši hiši. Saj ne, da nisem gostoljuben, ampak verjetno bom malček besen, če mi bo padal sneg na glavo medtem, ko zajtrkujem. Pa brez zamere, saj razumeš ne?

Je pa to vreme resnično moreče. Ves čas se počutim kot ena cunja, ki jo je povozil tovornjak, čeprav moram priznat, da se je v zadnjih dneh stanje izboljšalo. Mogoče me je samo malo zjebal bioritem. Ali kaj tretjega. Nekdo ali nekaj pač mora bit krivo.

Imam pa okrog hiše odprtih kar nekaj del. Kopanje pred hišo bo nekoč obrodilo lep pločnik iz pranih plošč, drug kopalni podvig me čaka kakih dvajset metrov naprej. Tam bo zrastel lep zid s še lepšo ograjo. Strašansko lepo bo. Mogoče bom kaj pofotkal in spravil semkaj. Poleg dela s polavtomatskim orodjem me čaka še ograja na zunanjih stopnicah. Boljša polovica je že dodobra začela z barvanjem letvic, jaz sem odmeril in odrezal nosilne letve. Ostane nam še dokončno barvanje letvic, ker pač nočemo, da bi nam čez kako leto razpadle (kajneda) in pa montiranje na nosilne letve. Zna bit še zabavno, hehe

Pred parimi dnevi pa sem nabavil tudi podstavek za laptop, ki naj bi omogočal boljše hlajenje. Žvau je opremljena z dvema ventilatorjema in se priklopi na USB. Ventilatorja žvižgata ko nora, zraven pa svetijo še ene fukiš modre diode (fukiš zato, ker če bi bile rdeče, bi izgledalo kot da imam pod laptopom bordel). No, učinek pravzaprav niti ni tako slab. Podstavek je narejen tako, da laptop stoji pod kotom in zdaj ko tole kracam ugotavljam, da pravzaprav ni tako napačen položaj. Precej razbremeni zapestja. A kdo kupi?

Drugače pa kar malo težko verjamem, da bo kmalu minila že polovica leta… Imam občutek, da se vsako leto obrne hitreje. Dnevom skorajda ne sledim več, tedni se obračajo ko prase na žaru, plača pride vsak mesec hitreje (kar pravzaprav niti ni tako slabo). Obseg mojega dela se je v cca treh letih, odkar ga opravljam, močno povečal. Delo, ki je prej zahtevalo nekaj ur posvečanja na teden, je zdaj postalo vsakodnevna obveznost. Kak dan si že lahko privoščim, da stvari malo zanemarim, po enem tednu pa je kup papirjev na mizi že rahlo nepregleden in le s težavo najdem tipkovnico in miško. Nekaj podobnega je že začelo nastajat na moji mizi, ker sem zadnjih nekaj tednov imel kar nekaj dela na terenu, resnici na ljubo pa se mi tudi ni kaj preveč dalo ubadat s papirji. Ker bi rad zadevo ukrotil, preden mi zraste čez glavo, bom naslednjih nekaj dni posvečal predvsem računom, dopisom in ostalemu papirnatemu sranju, brez katerega podjetje bojda ne more delovat.

Neki pisarski črviček se spet začenja oglašat tam nekje iz daljave in vsake toliko mu uspe in me pregovori, da kaj malega napišem. Dokler bo črviček migal, bo kaj za brat. Če ne, pa pejte na salonitko :p

lp

V kategoriji phobos, črviček