2008 Arhiv

Okt 27

Danes sem dobil knjigo. Ampak ne katerokoli, dobil sem tole. Slabih 450 strani težko pošast sem že v celoti površno prelistal in dobil nekaj navdiha, nekaj idej, predvsem pa nekaj dobrih nasvetov. Vsebina knjige ni ravno material za pisanje obnove. Že sam naslov1 izda vse, kar ta knjiga vsebuje. Preprosto in učinkovito. No, podnaslov bi lahko bil recimo Sam svoj mojster. Ali nekaj podobnega.

Ko sem recimo preletel del, ki opisuje polaganje keramike, parketa ipd. sem sklenil, da bom vse ploščice v kopalnici vrgel ven in jih na novo položil. Prvič zato, ker so ponekod obupno slabo položene (beri: nekaj jih je že počilo in podobno), a si v olajševalno okoliščino štejem, da sem začetnik, drugič pa zato, ker imamo po tleh eno čudno mišungo ploščic. Nekaj sva jih z Gospo kupila, nekaj podedovala od mojih in njenih staršev. Kombinacija je usodna. Padla je odločitev, da bova nabavila ene primerne ploščice za kopalnico – take za po tleh in take za obzidat banjo. Vse bo miljonkrat lepše. Upam.

Poleg kopalnice in mogoče wc-ja (takisto ploščice po tleh…) imam v mislih en malček večji projekt. Hiše se namreč drži ena ogromna delavnica, ki je trenutno v uporabi kot garaža za avto/delavnica/prostor za spravljanje šare in še kaj. Kvadrature je kar nekaj, tudi v višino je kar zajetna (zidovi so visoki cca 4 metre), a jako slabo izkoriščena. Vse je nastlatno po tleh, kar je v večini moja krivda, ampak dejansko pri vsem prostoru dosti reči nimaš kam spravit. Drzna zamisel je, da bi delavnico prepolovil po višini, torej da bi naredil v stvari še eno nadstropje, spodaj pa bi po sredini sezidal zid, ki bi poleg stranskih sten služil kot nosilni zid. Ideja vsekakor je, vendar se moram tokrat otresti moje dobro znane zaletavosti in prenagljenosti in si dejansko naredit načrt PREDEN nabavim material in se lotim dela. To mi vsekakor ni podobno, je pa nujno, če nočem zapravit preveč denarja in izgubit preveč živcev med delom, kot je to pri meni v navadi.

Sam svoj mojster, torej. To bo še zabavno. Je pa res, da imam momente, ko prav uživam ob raznem brkljanju okrog hiše. Tako kot imam momente, ko mi je vse delo okrog hiše popolnoma odveč. Vsega po malem.

Moja fascinacija nad raznimi delovnimi stroji in orodjem sega v otroštvo, ko so moji starši zidali hišo. Če je bil fotr doma in je bil dobre volje, mi je po navadi naštimal sveder na vrtalnik in jaz sem veselo vrtal v vse, kar je dišalo po lesu. Vse za mir v bajti, hehe. No, če ni bilo pri roki ne vrtalnika in ne koga, da bi mi naštimal sveder, sem se posluževal tudi kladiva in žebljev (velikokrat na račun bolečih prstov, ko kladivo enostavno ni hotelo zadeti žeblja ampak ga je bolj privlačil moj prst), tudi žaganje mi ni bilo tuje.

Med delom pa je bilo jasno tudi nekaj nesreč. Kot sem že omenil, bližnje srečanje tretje vrste (ali Prst meets the Hammer), stopil sem na zarjavel žebelj in še kaj bi se našlo. Najbolj pa sem ga pokronal pred malo manj kot dvemi leti (konec meseca bo ta obletnica), ko sem v pokrov greznice za hišo vrtal luknjo. Baje da za prezračevanje… ali nekaj. Ne spomnem se več točno. Vem samo, da sem vrtal, kar naenkrat pa se je sveder ustavil, vrtalnik pa je zavrtelo v moji roki… Takrat sem preklel večino stvari, ki jih človek lahko prekolne v bližini tasta. Rezultat je bil znan čez nekaj ur na urgentnem bloku Kliničnega centra – zlomljena kost v dlani, tista, ki drži prstanec. Glavna nagrada je bila tri tedne gipsa, za bonus pa sem izvedel malo kasneje. Ostal sem namreč nekako brez členkov na prstancu in mezincu. No ja, če ne za drugo je dobro za hvaljenje in nazorni prikaz – obe roki stisnem v pest in ju dam eno zraven druge. Na levi se lepo vidijo štirje hribčki, na desni pa prvi, drugi, potem pa globoka dolina in dva grička. Enkrat moram slikat.

Kot nalašč smo bili takrat do vratu zakopani v predelavo starih sob. Majstra sta postavila gips plošče, jaz pa sem z gipsom na roki z olfa nožem2 rezal luknje za električne doze. Gips je bil proti koncu nošenja že tako zdelan, da bi ga po moje z enim malo bolj konkretnim potegom lahko dobil z roke. Ampak nisem šel probat. Častna.

Ob nošnji gipsa pa sem ugotovil, da nikakor nisem primeren za levičarja. Neznansko težko si je bilo že umiti zobe, da o kosilu, ki je vsebovalo jedi, ki se jih jé z žlico, niti ne govorim. Kako zelo si odvisen od rok se zaveš šele, ko si (delno) onesposobljen… Sicer sem se ob enem vmesnem pregledu pogajal z zdravnico, da je že dovolj in da res ni potrebe da imam gips še en teden, ampak pogajanja žal niso bila uspešna. Nikdar hujšega.

Over & out.

  1. Dela v hiši, popravila in obnavljanje []
  2. ali po domače Olgico []
  • Share/Bookmark
Jun 16

prosim te, da letos našo hišo iz varnostnih razlogov preskočiš. Ne skrbi, za darila bom poskrbel sam. Stvar je namreč taka, da me skrbi zate, ker nisem čisto prepričan v trdnost naše strehe. V zadnjih nekaj tednih, odkar nas pere domala vsak dan, nam streha v kuhinji veselo pušča. V ta namen smo že aktivirali dve brisači pod kritičnim mestom, ki pridno vpijata deževnico.

Zdaj pa takole ne… pozimi bo verjetno še sneg, žled in kar pač še spada zraven, in res ne bi rad, da se Rüdolf skupaj s tabo in ostalimi jelenčki znajdete v naši hiši. Saj ne, da nisem gostoljuben, ampak verjetno bom malček besen, če mi bo padal sneg na glavo medtem, ko zajtrkujem. Pa brez zamere, saj razumeš ne?

Je pa to vreme resnično moreče. Ves čas se počutim kot ena cunja, ki jo je povozil tovornjak, čeprav moram priznat, da se je v zadnjih dneh stanje izboljšalo. Mogoče me je samo malo zjebal bioritem. Ali kaj tretjega. Nekdo ali nekaj pač mora bit krivo.

Imam pa okrog hiše odprtih kar nekaj del. Kopanje pred hišo bo nekoč obrodilo lep pločnik iz pranih plošč, drug kopalni podvig me čaka kakih dvajset metrov naprej. Tam bo zrastel lep zid s še lepšo ograjo. Strašansko lepo bo. Mogoče bom kaj pofotkal in spravil semkaj. Poleg dela s polavtomatskim orodjem me čaka še ograja na zunanjih stopnicah. Boljša polovica je že dodobra začela z barvanjem letvic, jaz sem odmeril in odrezal nosilne letve. Ostane nam še dokončno barvanje letvic, ker pač nočemo, da bi nam čez kako leto razpadle (kajneda) in pa montiranje na nosilne letve. Zna bit še zabavno, hehe :)

Pred parimi dnevi pa sem nabavil tudi podstavek za laptop, ki naj bi omogočal boljše hlajenje. Žvau je opremljena z dvema ventilatorjema in se priklopi na USB. Ventilatorja žvižgata ko nora, zraven pa svetijo še ene fukiš modre diode (fukiš zato, ker če bi bile rdeče, bi izgledalo kot da imam pod laptopom bordel). No, učinek pravzaprav niti ni tako slab. Podstavek je narejen tako, da laptop stoji pod kotom in zdaj ko tole kracam ugotavljam, da pravzaprav ni tako napačen položaj. Precej razbremeni zapestja. A kdo kupi? :D

Drugače pa kar malo težko verjamem, da bo kmalu minila že polovica leta… Imam občutek, da se vsako leto obrne hitreje. Dnevom skorajda ne sledim več, tedni se obračajo ko prase na žaru, plača pride vsak mesec hitreje (kar pravzaprav niti ni tako slabo). Obseg mojega dela se je v cca treh letih, odkar ga opravljam, močno povečal. Delo, ki je prej zahtevalo nekaj ur posvečanja na teden, je zdaj postalo vsakodnevna obveznost. Kak dan si že lahko privoščim, da stvari malo zanemarim, po enem tednu pa je kup papirjev na mizi že rahlo nepregleden in le s težavo najdem tipkovnico in miško. Nekaj podobnega je že začelo nastajat na moji mizi, ker sem zadnjih nekaj tednov imel kar nekaj dela na terenu, resnici na ljubo pa se mi tudi ni kaj preveč dalo ubadat s papirji. Ker bi rad zadevo ukrotil, preden mi zraste čez glavo, bom naslednjih nekaj dni posvečal predvsem računom, dopisom in ostalemu papirnatemu sranju, brez katerega podjetje bojda ne more delovat.

Neki pisarski črviček se spet začenja oglašat tam nekje iz daljave in vsake toliko mu uspe in me pregovori, da kaj malega napišem. Dokler bo črviček migal, bo kaj za brat. Če ne, pa pejte na salonitko :p

lp

  • Share/Bookmark
Jun 03

Pred parimi minutami sem po nesreči kliknil na bližnjico Google Analyticsa. Klinc, če sem že tu, se prijavim… Med stranmi, ki so v paci, najdem tudi tale zmazek od bloga. Svašta. Kar ne morem verjet svojim očem… Ljudje navkljub mojemu vztrajnemu nepisanju pridno klikajo name (verjetno se jim samo dopade nova tema, ki sem jo zamenjal kak teden nazaj). Madona, saj imam skoraj več obiska zdaj, ko nič ne pišem kot prej…

Kratka statistika:

Od prvega maja do prvega junija je semkaj zajadralo 155 osebkov. Individualno. Tisti, ki vztrajno upajo, da bom še kaj spacal skupaj in  pridejo pogledat vsake toliko so šteti samo enkrat.

Najbolj sem se nasmejal, ko sem videl moje keywordze… Absolutni zmagovalec je besedna zveza boob job, v povezavi s tole objavo.  Za drugo mesto se prerivata na noviga lejta dan  in rikša. Nekateri očitno mislijo, da je stric google oseba. Ne, ni.

Na mestu je, da se kajpak zahvalim tudi swakinji. Tudi njen blogić prispeva nekaj malega v ta pisker brez dna. Hvava. Vračam v nasvetih na temo Kako ne znoret na Davčni, Ajpesu, Obrtni ali Gospodarski zbornici ipd.

Konec kratke statistike. Hkrati tudi konec objave, ker mi je jamrat brezveze, kaj pametnejšega pa mi ta trenutek ne pade na pamet. Grem jest čips. Lahko noč.

  • Share/Bookmark
Mar 24

… zadnje čase ne pišem nič. Boljša polovica me je že nekajkrat vprašala, če kaj pišem, pa vsakič odgovorim, da ne. Zakaj že? Zakaj sem sploh začel pisat? Točno – če ga imajo vsi, ga hočem tudi jaz. Igračka, torej.

Saj ne, da bi mi silno primanjkovalo materiala za pisanje, dogaja se mi dovolj. Preveč osebnih zadevščin ne nameravam razkrivat širšemu občestvu, na splošno pa je v moji glavi trenutno ena… blokada. Nekako se ne spomnem, kako kakšen zabaven pripetljaj, izkušnjo ali kaj tretjega ubesediti in spraviti na blog. Če pa se že lotim pisanja, velikokrat ostane samo shranjen osnutek, ki ga kratkomalo izbrišem.

Na splošno me je blogerska mrzlica nekako minila. Kolikor toliko redno berem samo swakinjo, naslovnica blogosa mi je postala skorajda neznanka. Nekako sem naveličan mnenj drugih, svojega pa se mi ne da pisat.

Poleg vsega sem letos kar konkretno začel delat na terenu, kar je tudi do neke mere zmotilo moje pisarije. Tipično je moj prispevek nastajal cel dan. Kaj malega dopoldne – mogoče kak odstavek ali dva, popoldne kaj več, zaključek pa zvečer. Zdaj mi bolj ali manj ostajajo samo večeri, ki pa jih raje preživim na kavču kot pa za črno kišto. No, že kak mesec se prepričujem, da bom začel aktivneje uporabljat sobno kolo, a se mi zvečer enostavno ne da. Čeprav mi niti najmanj ne bi škodilo, če drugega ne, da mi malo spravi kri naokrog in da srce prepričam, da zmore kaj več kot 80 uradcev na minuto.

Sem pa danes vseeno poskrbel za rekreacijo – dopoldne sem skidal naše dvorišče, popoldne pa še dovoz do tastove hiše. Sneg je tisti južni – težak ko svinec in najmanj prijazen za kidanje. A vseeno je bila to dobra kardiovaskularna vadba :)

Jutri me čaka zaključek prejšnjega leta, če mi bo uspelo, bom do konca tedna lahko oddal bilance in zaključni račun. Mogoče še ta teden dobim tudi nov tiskalnik – stari namreč jemlje slovo, nov nadomestni del pa bi z delom vred stal več kot nov tiskalnik. Klinc, ima svoja leta in zasluži si miren pokoj. Novo pljuvalo papirja prinaša v pisarno laserske barve, skener oz. kopirni stroj in pa velecenjeni faks mašin. Hecno, pri vseh mejlih, mobitelih, slikah in vsemu ostalemu, še vedno najbolj zaleže tista – “Čakajte, vam pošljem po faksu…”  Hehe, se pozna, da so po veliko podjetjih predvsem v financah zaposlene ženske, ki jim ne manjka več veliko do penzije in jim povsem zadošča, da si zna ustrezne podatke poiskat v računalniku, jih prikazat na ekran in natisnit, potem pa odracat do dobrega starega faksa.  So pa seveda tudi druge sorte podjetja, kjer za faksa ne poznajo in če nimaš možnosti jim karkoli poslat v elektronski obliki, si v riti. Mi smo hibrid – vse se da.

Dovolj bodi.

  • Share/Bookmark
Feb 21

Ta objava nima nekega določenega smisla. Kot tudi ne večina ostalih. Bluzenje pač.

Naj začnem z razveseljivimi novicami: Ružica je spet zdrava kot dren in jé piščanca kot za stavo. Swakinja se je spravila k opravljanju vozniškega izpita – good luck! Ko smo že pri avtih, me konec naslednjega meseca čaka registracija. I can kiss 1k€ goodbye… sicer ne vsega takoj, ampak vseeno. Pred tehničnim pregledom pa bo treba še na servis – sem že naročen za predhodni ogled, da z mehanikom pogledava, kaj bi bilo potrebno postorit. Predvideni stroški so rihtanje zadnjih zavor + ročna, menjava olja in vseh filtrov. Niti sanja se mi ne, koliko bo treba pljunit, ampak hvala bogu sem avto v zadnjem letu nekako spravil na nivo, tako bom (upam) vsaj kako leto ali dve imel opravka samo z menjavo potrošnih materialov (se pravi olje, filtri, zavorne ploščice…).

Nekaj objav nazaj sem se bahal z novim telefonom1 in moram priznat, da sem pred nakupom razmišljal, če je to le še ena draga igračka. K sreči se je izkazalo, da sem se krepko motil. Tako imam sedaj tudi na terenu praktično ažuren spisek dolgov in terjatev, tudi kakšen dopis se da za silo spravit skupaj in ga poslat po mejlu. Organizator oziroma koledar je neprecenljivo dober, sinhronizacija z Outlookom pa dela ko urca. Skratka, sem silno navdušen. In prav je tako.

Aja, pred nekaj dnevi smo spet imeli opravka s premikanjem pohištva v pisarni. Ena omara je našla nov dom na hodniku, eno smo premaknili k drugi steni, mizi pa sta malček drugače razporejeni. Glavni razlog za strašno premikanje sem kajpak jaz, ker sem vendarle ugotovil, da malček težko držim male vijake računalnikov pri le nekaj stopinjah nad ničlo, kakršno je okolje v domači garaži. Servisno območje se je tako preselilo v pisarno, kjer je nekaj stopinj topleje (a še vedno včasih pasje mraz). Servis tako doma kot na terenu mi je zadnja dva meseca jemal levji delež časa in komaj mi je uspevalo koordinirat servis in pisarniško delo, ampak nekako mi je uspelo zbluzit vse skupaj. Nekako po tihem upam, da bo še naprej tako. Dela in posledično denarja ni nikoli preveč, vseeno pa si bo potrebno privoščit kak poletni oddih, 500 kilometrov stran od pisarne. Človek enostavno mora vsake toliko dat možgane na off. Ni ga lepšega, kot da se vsaj nekaj dni lahko ubadaš s tem, da boš dobil kolikor toliko spodoben prostor na plaži, da boš sit in da imajo v bližnjem kafiču dobro kavo in mrzlo vodo. Ahhhh… komaj čakam.2

Zadnje čase se ukvarjam tudi z lastnim CMS-jem. Zadeva napreduje počasi, ampak sigurno. Pravzaprav mi ne preostane več veliko stvari za implementirat, takole od oka tri ali štiri. Ni neke jake sile. Ko bo zadevščina končana in 100% delujoča, nameravam prilagodit nekaj free templateov3 za delovanje, potem pa trženje.  Zakaj pobiram zastonjske zadeve? Ker, roko na srce, nisem oblikovalec. Nekako nimam smisla za to, znanje niti ni tak problem. Risat ne znam, pišem ko kura s krempljem. Grem nekako po principu če mi je nekaj všeč in je zastonj, potem to brez slabe vesti vzamem. Kajpak se je potrebno držat morebitnih omejitev, ki jih postavijo avtorji4, ampak glede tega itak ni panike.

Za konec pa še kratek vic, ki sem ga pobral tukaj:

 Pride Černigoj v nebesa mu reče bog: “Poslušaj, tukaj bi imeli eno ograjo in en zid za naredit, koliko bi to stalo?” Reče Černigoj: “Ene 1000 euru.” “Dobro,” reče bog. Pride gor še šefica od Vegrada in bog jo vpraša enako, ona pa mu odvrne, da 2000 eurov. Nazadnje pride gor še Zidar in ga bog vpraša enako in reče Zidar 10000 eurov. Bog začuden da kako toliko in mu reče Zidar: “Ja! 7000 si midva razdeliva, 2 damo Vegradu da bo tiho in 1000 Črnigoju da bo naredil.”
Avtor je pisal v horiško-wipawškem narečju in sem si dovolil, da vic za lažje branje širšega občestva malček popravim. Če je zato izgubil polovico svoje zabavnosti, nisem kriv.

  1. ki mu moja draga ljubkovalno pravi kalkulator []
  2. imam prisluhe… slišim pljuckanje morja, hehe []
  3. template je nekakšna osnovna oblika, dizajn strani []
  4. na primer obvezna povezava na njihovo spletno stran v nogi tvoje strani, nekak credit link []
  • Share/Bookmark