Ohjej… že spet je tu konec leta, danes pa bo kmalu konec tudi mojih živcev. Že ves dan bolj ali manj bevskam in grdo gledam, bolj ali manj samo zaradi božično-novoletnih voščilnic in vsega dogajanja okrog njih.

Okej, mogoče malček pretiravam. Saj nič ne rečem, če bi bilo samo za zbrat voščilnice in natisnit šifrant partnerjev in oddat vse skupaj na pošto, bi bilo vse kul¹. Zaplete pa se, ker je treba nekatere pač nekako bolj posebno obdarit. Saj veste, kako je. Ljudje ti pač delajo usluge celo leto in to nekako ne more ostat neopaženo. Vsekakor se najbolj splača delat v finančnem sektorju, kjer lahko ob koncu leta požanješ kar precej daril(c), pa tudi drektorji² se velikokrat slinijo med sabo z raznimi kompletki in fake nasmeški, ampak tako pač je.

Današnja tema okrogle mize po kosilu se je vrtela ravno okrog tistih posebnežev. Kaj dat, komu dat, koliko dat? Da ne bo premalo, da ne bo preveč? Po dobre pol ure brainstorminga smo prišli do spiska komu kaj, nakar sva z boljšo polovico odbrzela do trgovine po čokolatine in ostala klišejska darila, ki se jih pač razdaja ob novem letu. Ura je nekaj čez štiri in računamo, da bomo jutri in pojutrišnjem lahko samo še raznesli vsa darila… Lani smo se namreč dodobra zeznili. Čas itak šiba kot nor in preden smo se dobro zavedli, je bil konec decembra že v rokah, mi pa brez vizitk in daril. Kriza? Kriza. Kakorkoli že, tudi last-minute darila (in tistih nekaj vizitk, ki smo se jih spomnili odposlat – čeprav smo večino nekako pozabili) so nekaj štela in življenje je šlo naprej. Do zdaj. Ampak letos smo se končno malček organizirali in še eno leto bo zaključeno.

Sicer pa nam že tretji dan čas krajša sneg. Pred našo hišo kajpak dela ljubke zamete, tako da je kidanje že vnaprej označeno kot Sizifovo delo, vendar snežinke drugod v večini le poplesavajo v vetru in se ne oprijemljejo tal. Bognedaj, da bi se, ker bi bili naši cestarji spet presenečeni in šokirani nad količino snega, ki lahko zapade v eni noči, kaj šele v celem dnevu. Nekaj let nazaj, ko je bila zima bolj mila, se spomnim, da so se ob koncu sezone cestarji jako hvalili da koliko so prihranili… kam pa so šli vsi ti prihranki? V razširitev in izboljšanje voznega parka³ že ne. Tako zdaj močno razmišljam o nakupu verig, pa tudi kakšna lopata bi si lahko našla mesto v prtljažniku… ker pač nikoli ne veš. Mogoče se vam zdi butasto imet (okej, verige že) lopato v prtljažniku, ampak… kaj pa če? Kaj pa če pride prav? Okej, če bi glede vsega tako razmišljal, bi s sabo lahko vozil pol hiše, ampak bodimo malček racionalni in razmislimo. Manjša lopata (po možnosti zložljiva) lahko pride hudičevo prav, ko se vkoplješ na kakem parkirišču ali kaj podobnega…

Skratka, cestarji na vsak način ne upravičijo plačila (dragih) cestnin za avtoceste in prav tako ne ravno najcenejše cestnine ob registraciji. Ampak tako pač je.

1. btw, to je že narejeno, z izjemo oddaje na pošti. Grem tja čez kako urico. [↩]
2. i namerno izpuščen [↩]
3. razen direktorskega mogoče [↩]

Včeraj zvečer okrog pol osmih sva se z ženo vračala iz Sežane proti domu. Cesta je bila totalno sranje, ponekod megla, ponekod dež, asfalt pa malodane drsalnica.

Kmalu za izvozom za Razdrto sem na cesti opazil nekaj utripajočih luči in kajpak sem začel ustavljati. Po nekaj sto metrih sem se znašel na razbitem steklu, dodobra viden pa je bil tudi avto, ki je stal na voznem pasu – obrnjen na streho. Zagledal sem tri tipe, ki so nekaj šetali naokoli in ustavil pri enem izmed njih. Vprašal sem ga, če je vse ok (čeprav se mi je potem zdelo to totalno butasto, ker je imel tip rahel potoček krvi čez čelo) in če so že klicali policijo pa to… Tip mi odgovori, da je vse kul, v isti sapi pa me vpraša, če lahko kaj skrijem. E, sine, ne bom ti jaz skrival robe.

Ko sem ga še enkrat vprašal, če so poklicali policijo, mi je odgovoril, da valda že vsi vejo, da saj smo v evropi… žalost.  Po kakih 10-kratnih zagotovilih, da bodo počakali na policijo in reševalce sem vendarle odpeljal in še sam klical 112. Tip na centru za obveščanje mi pove, da so o nesreči sicer že obveščeni, ampak da nimajo pojma, če je kdo poškodovan in pa da je tja že poslal policijo in rešilca ter da se mu zdi čudno, da jih še ni. Malček sem si oddahnil…

Preden sem odpeljal s prizorišča nesreče, mi je tip s potočkom rekel: “Hvala, ker si bil toliko kulturen, da si ustavil.” Ko sem pogledal v ogledalo sem videl samo kolono vozil… na prehitevalnem pasu. Za sabo pa nikogar.

Karma’s a bitch, pravijo. Včasih se vprašam… a je res možno, da je folk tak? Okej, štoparjem načeloma ne ustavljam. Zaradi principa. Ampak če vidiš nesrečo… Jaz zaenkrat še nisem imel ne blažje in ne hujše nesreče (tok tok po lesu), ampak če se bognedaj kaj zgodi?

A bom obsojen na gledanje avtomobilov, ki se vozijo mimo?

Vir slike 

Med branjem Ambrožiča (ne vem točno zakaj sem se ga lotil brat) sem med komentarji opazil tole. Ker sem do neke mere firbčen človek, sem tekst od Ružice skopiral v detektor laži in izkazalo se je, da Ružica obstaja in da nisem slikal plišaste živali. Še izvleček iz testa:

Verodostojnost teksta: 95% Tekst vsebuje veliko besednih zvez, ki izražajo samozavest, trdnost in jasno začrtane cilje. Stopnja sprenevedanja je v tem besedilu zanemarljiva.

Podavljeni.

Takole, Ružico, kot jo jako rada poimenuje žlahta, imamo že dobra dva tedna in končno sem jo ujel v pravi pozi. Gremlin ressurection:

  (klikenzi na sliko za polno velikost)

Jako prikupna pekinezerca (ki je včeraj imela drisko po vsej verjetnosti zaradi prenažiranja predvčerajšnjim), žepna izdaja. Rada spi, spi in spi. Vmes kaj malega pojé in spije, malo skače in spet spi. Sploh vožnja z avtom jo totalno zakomira. Od doma do službe je kakih sedem kilometrov, kar povsem zadošča za krajši spanec.

Dneve večinoma preživlja z mano v pisarni in od začetka sem moral krepko pazit, da je nisem pohodil. Zdaj sem se kar nekako navadil, da skozi gledam pod noge Je pa pridna ko strela. Zadošča kak mehkejši kos oblačila, ki si ga na hitro prisvoji in se parkira nanj in kmalu ne veš, da je pri tebi.

Do nedavnega nismo bili čisto 100% da zna lajat. Prvi glas (razen smrčanja) je spustila ob pogledu na mojo mater¹ , zdaj pa je že dodobra opogumljena in laja tudi na pse po televiziji. Bognedaj da gledam Animal planet, po moje bi se ji zmešalo ampak je pa tašči uspelo, da so skupaj gledale Komisarja Rexa. Tašča na kavču, Ružica na tabureju. Priceless.²

Smo tudi jako izbirčni kar se futra tiče. Jemo samo Cezar in podobno, briketi so pretrdi (enega je po pomoti pojedla in se skoraj zadušila – klasična finta). Iz roke jemo izključno kuhan pršut, ostalo odpade. Če se pojavi prilika, spizdimo kaj malega iz krožnika³. Pijemo vodo, ki pa ne sme bit prehladna.

Skratka zelo prisrčna žwaw.

1. how ironic [↩]
2. ob tem sem se spomnil na reklame za MasterCard [↩]
3. žrtev spizditisa je bila žena, šlo je za – kako predvidljivo – kuhan pršut [↩]

Moj miklawž je bil zgoden!

Prinesel mi je tole! Madona, sem se počutil, kot da imam spet kakih deset let, ko sem odprl paket in začel sestavljat… No, flashback v otroštvo je prekinila ura, ki je nepreklicno oznanjala odhod na popoldanski delovnik. Bom pa zvečer zadevščino definitivno dokončal

In kako sem se dokopal do miklawža? Z boljšo polovico sva odbluzila do Baby centra po darila za nečaka in bratrančeveva sineka, nakar sem uzrl Lego kocke. V tistem trenutku ni bil več pomemben pas (ki sem ga kot možno zadevo, ki bi mi prišla prav, omenjal kakih pet minut nazaj) in 300 ostalih gluposti, ki so se mi podile po glavi. Vsekakor mi je bil privlačen modelček ferrarija (takisto lego), vendar je po moje malček precenjen. Pa kock itak nisem skladal že miljon let in je bolje, da začnem z nečim lažjim

Boljša polovica se je odločila, da bi rada jako lepo dišala, tako da se bom danes oddričkal po parfumčič in še nekaj… ampak ne vem še točno kaj. Moram videt, da bom vedel. Nekaj v smislu impulzivnih nakupov… vidiš in točno veš, da je to to. Get it? Zavijanje žal ni moja močna plat, zato se bom skušal izvleč s strašno lepo darilno vrečko. Hope it works

Zaenkrat naj bo to vse.  Lp, phobos.

P.S.: Nataša: nekaj slik od Ružice je že, ampak iščem kako dobro pozo aja, pa upam, da mi bo uspelo posnet smrčanje… priceless hehe