Christmas/new year frenzy
Ohjej… že spet je tu konec leta, danes pa bo kmalu konec tudi mojih živcev. Že ves dan bolj ali manj bevskam in grdo gledam, bolj ali manj samo zaradi božično-novoletnih voščilnic in vsega dogajanja okrog njih.
Okej, mogoče malček pretiravam. Saj nič ne rečem, če bi bilo samo za zbrat voščilnice in natisnit šifrant partnerjev in oddat vse skupaj na pošto, bi bilo vse kul1. Zaplete pa se, ker je treba nekatere pač nekako bolj posebno obdarit. Saj veste, kako je. Ljudje ti pač delajo usluge celo leto in to nekako ne more ostat neopaženo. Vsekakor se najbolj splača delat v finančnem sektorju, kjer lahko ob koncu leta požanješ kar precej daril(c), pa tudi drektorji2 se velikokrat slinijo med sabo z raznimi kompletki in fake nasmeški, ampak tako pač je.
Današnja tema okrogle mize po kosilu se je vrtela ravno okrog tistih posebnežev. Kaj dat, komu dat, koliko dat? Da ne bo premalo, da ne bo preveč? Po dobre pol ure brainstorminga smo prišli do spiska komu kaj, nakar sva z boljšo polovico odbrzela do trgovine po čokolatine in ostala klišejska darila, ki se jih pač razdaja ob novem letu. Ura je nekaj čez štiri in računamo, da bomo jutri in pojutrišnjem lahko samo še raznesli vsa darila… Lani smo se namreč dodobra zeznili. Čas itak šiba kot nor in preden smo se dobro zavedli, je bil konec decembra že v rokah, mi pa brez vizitk in daril. Kriza? Kriza. Kakorkoli že, tudi last-minute darila (in tistih nekaj vizitk, ki smo se jih spomnili odposlat – čeprav smo večino nekako pozabili) so nekaj štela in življenje je šlo naprej. Do zdaj. Ampak letos smo se končno malček organizirali in še eno leto bo zaključeno.
Sicer pa nam že tretji dan čas krajša sneg. Pred našo hišo kajpak dela ljubke zamete, tako da je kidanje že vnaprej označeno kot Sizifovo delo, vendar snežinke drugod v večini le poplesavajo v vetru in se ne oprijemljejo tal. Bognedaj, da bi se, ker bi bili naši cestarji spet presenečeni in šokirani nad količino snega, ki lahko zapade v eni noči, kaj šele v celem dnevu. Nekaj let nazaj, ko je bila zima bolj mila, se spomnim, da so se ob koncu sezone cestarji jako hvalili da koliko so prihranili… kam pa so šli vsi ti prihranki? V razširitev in izboljšanje voznega parka3 že ne. Tako zdaj močno razmišljam o nakupu verig, pa tudi kakšna lopata bi si lahko našla mesto v prtljažniku… ker pač nikoli ne veš. Mogoče se vam zdi butasto imet (okej, verige že) lopato v prtljažniku, ampak… kaj pa če? Kaj pa če pride prav? Okej, če bi glede vsega tako razmišljal, bi s sabo lahko vozil pol hiše, ampak bodimo malček racionalni in razmislimo. Manjša lopata (po možnosti zložljiva) lahko pride hudičevo prav, ko se vkoplješ na kakem parkirišču ali kaj podobnega…
Skratka, cestarji na vsak način ne upravičijo plačila (dragih) cestnin za avtoceste in prav tako ne ravno najcenejše cestnine ob registraciji. Ampak tako pač je.