Dodaj komentar 27.10.2008 22:25
phobos
Danes sem dobil knjigo. Ampak ne katerokoli, dobil sem tole. Slabih 450 strani težko pošast sem že v celoti površno prelistal in dobil nekaj navdiha, nekaj idej, predvsem pa nekaj dobrih nasvetov. Vsebina knjige ni ravno material za pisanje obnove. Že sam naslov izda vse, kar ta knjiga vsebuje. Preprosto in učinkovito. No, podnaslov bi lahko bil recimo Sam svoj mojster. Ali nekaj podobnega.
Ko sem recimo preletel del, ki opisuje polaganje keramike, parketa ipd. sem sklenil, da bom vse ploščice v kopalnici vrgel ven in jih na novo položil. Prvič zato, ker so ponekod obupno slabo položene (beri: nekaj jih je že počilo in podobno), a si v olajševalno okoliščino štejem, da sem začetnik, drugič pa zato, ker imamo po tleh eno čudno mišungo ploščic. Nekaj sva jih z Gospo kupila, nekaj podedovala od mojih in njenih staršev. Kombinacija je usodna. Padla je odločitev, da bova nabavila ene primerne ploščice za kopalnico - take za po tleh in take za obzidat banjo. Vse bo miljonkrat lepše. Upam.
Poleg kopalnice in mogoče wc-ja (takisto ploščice po tleh…) imam v mislih en malček večji projekt. Hiše se namreč drži ena ogromna delavnica, ki je trenutno v uporabi kot garaža za avto/delavnica/prostor za spravljanje šare in še kaj. Kvadrature je kar nekaj, tudi v višino je kar zajetna (zidovi so visoki cca 4 metre), a jako slabo izkoriščena. Vse je nastlatno po tleh, kar je v večini moja krivda, ampak dejansko pri vsem prostoru dosti reči nimaš kam spravit. Drzna zamisel je, da bi delavnico prepolovil po višini, torej da bi naredil v stvari še eno nadstropje, spodaj pa bi po sredini sezidal zid, ki bi poleg stranskih sten služil kot nosilni zid. Ideja vsekakor je, vendar se moram tokrat otresti moje dobro znane zaletavosti in prenagljenosti in si dejansko naredit načrt PREDEN nabavim material in se lotim dela. To mi vsekakor ni podobno, je pa nujno, če nočem zapravit preveč denarja in izgubit preveč živcev med delom, kot je to pri meni v navadi.
Sam svoj mojster, torej. To bo še zabavno. Je pa res, da imam momente, ko prav uživam ob raznem brkljanju okrog hiše. Tako kot imam momente, ko mi je vse delo okrog hiše popolnoma odveč. Vsega po malem.
Moja fascinacija nad raznimi delovnimi stroji in orodjem sega v otroštvo, ko so moji starši zidali hišo. Če je bil fotr doma in je bil dobre volje, mi je po navadi naštimal sveder na vrtalnik in jaz sem veselo vrtal v vse, kar je dišalo po lesu. Vse za mir v bajti, hehe. No, če ni bilo pri roki ne vrtalnika in ne koga, da bi mi naštimal sveder, sem se posluževal tudi kladiva in žebljev (velikokrat na račun bolečih prstov, ko kladivo enostavno ni hotelo zadeti žeblja ampak ga je bolj privlačil moj prst), tudi žaganje mi ni bilo tuje.
Med delom pa je bilo jasno tudi nekaj nesreč. Kot sem že omenil, bližnje srečanje tretje vrste (ali Prst meets the Hammer), stopil sem na zarjavel žebelj in še kaj bi se našlo. Najbolj pa sem ga pokronal pred malo manj kot dvemi leti (konec meseca bo ta obletnica), ko sem v pokrov greznice za hišo vrtal luknjo. Baje da za prezračevanje… ali nekaj. Ne spomnem se več točno. Vem samo, da sem vrtal, kar naenkrat pa se je sveder ustavil, vrtalnik pa je zavrtelo v moji roki… Takrat sem preklel večino stvari, ki jih človek lahko prekolne v bližini tasta. Rezultat je bil znan čez nekaj ur na urgentnem bloku Kliničnega centra - zlomljena kost v dlani, tista, ki drži prstanec. Glavna nagrada je bila tri tedne gipsa, za bonus pa sem izvedel malo kasneje. Ostal sem namreč nekako brez členkov na prstancu in mezincu. No ja, če ne za drugo je dobro za hvaljenje in nazorni prikaz - obe roki stisnem v pest in ju dam eno zraven druge. Na levi se lepo vidijo štirje hribčki, na desni pa prvi, drugi, potem pa globoka dolina in dva grička. Enkrat moram slikat.
Kot nalašč smo bili takrat do vratu zakopani v predelavo starih sob. Majstra sta postavila gips plošče, jaz pa sem z gipsom na roki z olfa nožem rezal luknje za električne doze. Gips je bil proti koncu nošenja že tako zdelan, da bi ga po moje z enim malo bolj konkretnim potegom lahko dobil z roke. Ampak nisem šel probat. Častna.
Ob nošnji gipsa pa sem ugotovil, da nikakor nisem primeren za levičarja. Neznansko težko si je bilo že umiti zobe, da o kosilu, ki je vsebovalo jedi, ki se jih jé z žlico, niti ne govorim. Kako zelo si odvisen od rok se zaveš šele, ko si (delno) onesposobljen… Sicer sem se ob enem vmesnem pregledu pogajal z zdravnico, da je že dovolj in da res ni potrebe da imam gips še en teden, ampak pogajanja žal niso bila uspešna. Nikdar hujšega.
Over & out.
Kategorija:
Tehnično o tehniki,
phobos,
stuff,
črviček Značke:
separated with comma,
značka
Dodaj komentar 16.06.2008 20:04
phobos
prosim te, da letos našo hišo iz varnostnih razlogov preskočiš. Ne skrbi, za darila bom poskrbel sam. Stvar je namreč taka, da me skrbi zate, ker nisem čisto prepričan v trdnost naše strehe. V zadnjih nekaj tednih, odkar nas pere domala vsak dan, nam streha v kuhinji veselo pušča. V ta namen smo že aktivirali dve brisači pod kritičnim mestom, ki pridno vpijata deževnico.
Zdaj pa takole ne… pozimi bo verjetno še sneg, žled in kar pač še spada zraven, in res ne bi rad, da se Rüdolf skupaj s tabo in ostalimi jelenčki znajdete v naši hiši. Saj ne, da nisem gostoljuben, ampak verjetno bom malček besen, če mi bo padal sneg na glavo medtem, ko zajtrkujem. Pa brez zamere, saj razumeš ne?
Je pa to vreme resnično moreče. Ves čas se počutim kot ena cunja, ki jo je povozil tovornjak, čeprav moram priznat, da se je v zadnjih dneh stanje izboljšalo. Mogoče me je samo malo zjebal bioritem. Ali kaj tretjega. Nekdo ali nekaj pač mora bit krivo.
Imam pa okrog hiše odprtih kar nekaj del. Kopanje pred hišo bo nekoč obrodilo lep pločnik iz pranih plošč, drug kopalni podvig me čaka kakih dvajset metrov naprej. Tam bo zrastel lep zid s še lepšo ograjo. Strašansko lepo bo. Mogoče bom kaj pofotkal in spravil semkaj. Poleg dela s polavtomatskim orodjem me čaka še ograja na zunanjih stopnicah. Boljša polovica je že dodobra začela z barvanjem letvic, jaz sem odmeril in odrezal nosilne letve. Ostane nam še dokončno barvanje letvic, ker pač nočemo, da bi nam čez kako leto razpadle (kajneda) in pa montiranje na nosilne letve. Zna bit še zabavno, hehe 
Pred parimi dnevi pa sem nabavil tudi podstavek za laptop, ki naj bi omogočal boljše hlajenje. Žvau je opremljena z dvema ventilatorjema in se priklopi na USB. Ventilatorja žvižgata ko nora, zraven pa svetijo še ene fukiš modre diode (fukiš zato, ker če bi bile rdeče, bi izgledalo kot da imam pod laptopom bordel). No, učinek pravzaprav niti ni tako slab. Podstavek je narejen tako, da laptop stoji pod kotom in zdaj ko tole kracam ugotavljam, da pravzaprav ni tako napačen položaj. Precej razbremeni zapestja. A kdo kupi? 
Drugače pa kar malo težko verjamem, da bo kmalu minila že polovica leta… Imam občutek, da se vsako leto obrne hitreje. Dnevom skorajda ne sledim več, tedni se obračajo ko prase na žaru, plača pride vsak mesec hitreje (kar pravzaprav niti ni tako slabo). Obseg mojega dela se je v cca treh letih, odkar ga opravljam, močno povečal. Delo, ki je prej zahtevalo nekaj ur posvečanja na teden, je zdaj postalo vsakodnevna obveznost. Kak dan si že lahko privoščim, da stvari malo zanemarim, po enem tednu pa je kup papirjev na mizi že rahlo nepregleden in le s težavo najdem tipkovnico in miško. Nekaj podobnega je že začelo nastajat na moji mizi, ker sem zadnjih nekaj tednov imel kar nekaj dela na terenu, resnici na ljubo pa se mi tudi ni kaj preveč dalo ubadat s papirji. Ker bi rad zadevo ukrotil, preden mi zraste čez glavo, bom naslednjih nekaj dni posvečal predvsem računom, dopisom in ostalemu papirnatemu sranju, brez katerega podjetje bojda ne more delovat.
Neki pisarski črviček se spet začenja oglašat tam nekje iz daljave in vsake toliko mu uspe in me pregovori, da kaj malega napišem. Dokler bo črviček migal, bo kaj za brat. Če ne, pa pejte na salonitko :p
lp
Kategorija:
phobos,
črviček
Dodaj komentar 3.06.2008 22:15
phobos
Pred parimi minutami sem po nesreči kliknil na bližnjico Google Analyticsa. Klinc, če sem že tu, se prijavim… Med stranmi, ki so v paci, najdem tudi tale zmazek od bloga. Svašta. Kar ne morem verjet svojim očem… Ljudje navkljub mojemu vztrajnemu nepisanju pridno klikajo name (verjetno se jim samo dopade nova tema, ki sem jo zamenjal kak teden nazaj). Madona, saj imam skoraj več obiska zdaj, ko nič ne pišem kot prej…
Kratka statistika:
Od prvega maja do prvega junija je semkaj zajadralo 155 osebkov. Individualno. Tisti, ki vztrajno upajo, da bom še kaj spacal skupaj in pridejo pogledat vsake toliko so šteti samo enkrat.
Najbolj sem se nasmejal, ko sem videl moje keywordze… Absolutni zmagovalec je besedna zveza boob job, v povezavi s tole objavo. Za drugo mesto se prerivata na noviga lejta dan in rikša. Nekateri očitno mislijo, da je stric google oseba. Ne, ni.
Na mestu je, da se kajpak zahvalim tudi swakinji. Tudi njen blogić prispeva nekaj malega v ta pisker brez dna. Hvava. Vračam v nasvetih na temo Kako ne znoret na Davčni, Ajpesu, Obrtni ali Gospodarski zbornici ipd.
Konec kratke statistike. Hkrati tudi konec objave, ker mi je jamrat brezveze, kaj pametnejšega pa mi ta trenutek ne pade na pamet. Grem jest čips. Lahko noč.
Kategorija:
phobos
Dodaj komentar 24.03.2008 22:13
phobos
… zadnje čase ne pišem nič. Boljša polovica me je že nekajkrat vprašala, če kaj pišem, pa vsakič odgovorim, da ne. Zakaj že? Zakaj sem sploh začel pisat? Točno - če ga imajo vsi, ga hočem tudi jaz. Igračka, torej.
Saj ne, da bi mi silno primanjkovalo materiala za pisanje, dogaja se mi dovolj. Preveč osebnih zadevščin ne nameravam razkrivat širšemu občestvu, na splošno pa je v moji glavi trenutno ena… blokada. Nekako se ne spomnem, kako kakšen zabaven pripetljaj, izkušnjo ali kaj tretjega ubesediti in spraviti na blog. Če pa se že lotim pisanja, velikokrat ostane samo shranjen osnutek, ki ga kratkomalo izbrišem.
Na splošno me je blogerska mrzlica nekako minila. Kolikor toliko redno berem samo swakinjo, naslovnica blogosa mi je postala skorajda neznanka. Nekako sem naveličan mnenj drugih, svojega pa se mi ne da pisat.
Poleg vsega sem letos kar konkretno začel delat na terenu, kar je tudi do neke mere zmotilo moje pisarije. Tipično je moj prispevek nastajal cel dan. Kaj malega dopoldne - mogoče kak odstavek ali dva, popoldne kaj več, zaključek pa zvečer. Zdaj mi bolj ali manj ostajajo samo večeri, ki pa jih raje preživim na kavču kot pa za črno kišto. No, že kak mesec se prepričujem, da bom začel aktivneje uporabljat sobno kolo, a se mi zvečer enostavno ne da. Čeprav mi niti najmanj ne bi škodilo, če drugega ne, da mi malo spravi kri naokrog in da srce prepričam, da zmore kaj več kot 80 uradcev na minuto.
Sem pa danes vseeno poskrbel za rekreacijo - dopoldne sem skidal naše dvorišče, popoldne pa še dovoz do tastove hiše. Sneg je tisti južni - težak ko svinec in najmanj prijazen za kidanje. A vseeno je bila to dobra kardiovaskularna vadba
Jutri me čaka zaključek prejšnjega leta, če mi bo uspelo, bom do konca tedna lahko oddal bilance in zaključni račun. Mogoče še ta teden dobim tudi nov tiskalnik - stari namreč jemlje slovo, nov nadomestni del pa bi z delom vred stal več kot nov tiskalnik. Klinc, ima svoja leta in zasluži si miren pokoj. Novo pljuvalo papirja prinaša v pisarno laserske barve, skener oz. kopirni stroj in pa velecenjeni faks mašin. Hecno, pri vseh mejlih, mobitelih, slikah in vsemu ostalemu, še vedno najbolj zaleže tista - “Čakajte, vam pošljem po faksu…” Hehe, se pozna, da so po veliko podjetjih predvsem v financah zaposlene ženske, ki jim ne manjka več veliko do penzije in jim povsem zadošča, da si zna ustrezne podatke poiskat v računalniku, jih prikazat na ekran in natisnit, potem pa odracat do dobrega starega faksa. So pa seveda tudi druge sorte podjetja, kjer za faksa ne poznajo in če nimaš možnosti jim karkoli poslat v elektronski obliki, si v riti. Mi smo hibrid - vse se da.
Dovolj bodi.
Kategorija:
Prazne marnje,
phobos,
črviček
1 komentar 21.02.2008 23:20
phobos
Ta objava nima nekega določenega smisla. Kot tudi ne večina ostalih. Bluzenje pač.
Naj začnem z razveseljivimi novicami: Ružica je spet zdrava kot dren in jé piščanca kot za stavo. Swakinja se je spravila k opravljanju vozniškega izpita - good luck! Ko smo že pri avtih, me konec naslednjega meseca čaka registracija. I can kiss 1k€ goodbye… sicer ne vsega takoj, ampak vseeno. Pred tehničnim pregledom pa bo treba še na servis - sem že naročen za predhodni ogled, da z mehanikom pogledava, kaj bi bilo potrebno postorit. Predvideni stroški so rihtanje zadnjih zavor + ročna, menjava olja in vseh filtrov. Niti sanja se mi ne, koliko bo treba pljunit, ampak hvala bogu sem avto v zadnjem letu nekako spravil na nivo, tako bom (upam) vsaj kako leto ali dve imel opravka samo z menjavo potrošnih materialov (se pravi olje, filtri, zavorne ploščice…).
Nekaj objav nazaj sem se bahal z novim telefonom in moram priznat, da sem pred nakupom razmišljal, če je to le še ena draga igračka. K sreči se je izkazalo, da sem se krepko motil. Tako imam sedaj tudi na terenu praktično ažuren spisek dolgov in terjatev, tudi kakšen dopis se da za silo spravit skupaj in ga poslat po mejlu. Organizator oziroma koledar je neprecenljivo dober, sinhronizacija z Outlookom pa dela ko urca. Skratka, sem silno navdušen. In prav je tako.
Aja, pred nekaj dnevi smo spet imeli opravka s premikanjem pohištva v pisarni. Ena omara je našla nov dom na hodniku, eno smo premaknili k drugi steni, mizi pa sta malček drugače razporejeni. Glavni razlog za strašno premikanje sem kajpak jaz, ker sem vendarle ugotovil, da malček težko držim male vijake računalnikov pri le nekaj stopinjah nad ničlo, kakršno je okolje v domači garaži. Servisno območje se je tako preselilo v pisarno, kjer je nekaj stopinj topleje (a še vedno včasih pasje mraz). Servis tako doma kot na terenu mi je zadnja dva meseca jemal levji delež časa in komaj mi je uspevalo koordinirat servis in pisarniško delo, ampak nekako mi je uspelo zbluzit vse skupaj. Nekako po tihem upam, da bo še naprej tako. Dela in posledično denarja ni nikoli preveč, vseeno pa si bo potrebno privoščit kak poletni oddih, 500 kilometrov stran od pisarne. Človek enostavno mora vsake toliko dat možgane na off. Ni ga lepšega, kot da se vsaj nekaj dni lahko ubadaš s tem, da boš dobil kolikor toliko spodoben prostor na plaži, da boš sit in da imajo v bližnjem kafiču dobro kavo in mrzlo vodo. Ahhhh… komaj čakam.
Zadnje čase se ukvarjam tudi z lastnim CMS-jem. Zadeva napreduje počasi, ampak sigurno. Pravzaprav mi ne preostane več veliko stvari za implementirat, takole od oka tri ali štiri. Ni neke jake sile. Ko bo zadevščina končana in 100% delujoča, nameravam prilagodit nekaj free templateov za delovanje, potem pa trženje. Zakaj pobiram zastonjske zadeve? Ker, roko na srce, nisem oblikovalec. Nekako nimam smisla za to, znanje niti ni tak problem. Risat ne znam, pišem ko kura s krempljem. Grem nekako po principu če mi je nekaj všeč in je zastonj, potem to brez slabe vesti vzamem. Kajpak se je potrebno držat morebitnih omejitev, ki jih postavijo avtorji, ampak glede tega itak ni panike.
Za konec pa še kratek vic, ki sem ga pobral tukaj:
Pride Černigoj v nebesa mu reče bog: “Poslušaj, tukaj bi imeli eno ograjo in en zid za naredit, koliko bi to stalo?” Reče Černigoj: “Ene 1000 euru.” “Dobro,” reče bog. Pride gor še šefica od Vegrada in bog jo vpraša enako, ona pa mu odvrne, da 2000 eurov. Nazadnje pride gor še Zidar in ga bog vpraša enako in reče Zidar 10000 eurov. Bog začuden da kako toliko in mu reče Zidar: “Ja! 7000 si midva razdeliva, 2 damo Vegradu da bo tiho in 1000 Črnigoju da bo naredil.”
Avtor je pisal v horiško-wipawškem narečju in sem si dovolil, da vic za lažje branje širšega občestva malček popravim. Če je zato izgubil polovico svoje zabavnosti, nisem kriv.
Kategorija:
phobos
Dodaj komentar 16.02.2008 22:11
phobos
če ti ni všeč noben CMS? Narediš svojega!
Čemu taka odločitev? Zato, ker sem preizkusil kar nekaj odprtokodnih sistemov, vendar so vsi imeli en kup funkcij, menujev, dodatkov in kaj vem česa še vsega. Vsak sistem je imel na svoji domači strani še poplavo dodatkov in tem, ampak nikakor se nisem mogel dokopati do enega najbolj enostavnega, simpel ko pasulj sistema. Moje zahteve so nekako splošne - možnost dodajanja, urejanja in brisanja posameznih vsebin in urejanje menuja na glavni strani. To je to. Še težje je bilo poiskat eno enostavno, čisto temo, brez kiča in miljona barvnih shem.
Že pred nekaj časa sem našel stran enega oblikovalca, Andreasa Viklunda po imenu. Tip ima na svoji strani poleg plačljivih tem za strani na voljo tudi nekaj zastonjskih in takoj mi je padla v oči prva - 1024px. Čista preprostost. Naslov strani, slogan, menu na levi ali desni strani in vsebina. Točno to, kar sem hotel. Ker je stran, ki jo pripravljam bolj ali manj statična in pravzaprav neke strašne potrebe po CMS-ju niti ni, sem se najprej spravil ročno urejat template in dodajat vsebine, ki sem jih hotel. Ampak jebenti, kar naenkrat je teh vsebin postalo precej in urejanje vsake strani posebej zna bit zelo zamudno. Tako sem se kar iz ničega lotil delat svoj cms.
Baza v MySQL-u je osnova. Itak. Tabela za menu, tabela za vsebino. Za testiranje sem kar ročno vnesel v bazo nekaj vsebin in izbir v menuju, potem pa sem se lotil manj glamuroznega dela - pisanja kode, ki bo vse to prikazala na strani. Ker je minilo že nekaj časa, odkar sem programiral v PHP-ju, sem se na začetku malo lovil, ampak potem tako ali tako praktično ves čas uporabljaš iste stvari, tako da se je spomin na hitro osvežil. It’s like riding a bicycle
Pred dvemi minutami sem na to mesto že limal koščke izvorne kode, potem pa sem se spomnil, da bi bilo mogoče bolje, da to zadržim zase. Sploh, če bi hotel iz tega kdaj kaj zaslužit. Sem pristaš odprte kode in vsake toliko kaj prispevam (predvsem kak prevod) ampak svojega dela pa ne mislim razdajat naokoli. Okej, saj mogoče izgleda, kot da izumljam toplo vodo, ampak vseeno. Recimo, da bo to moja topla voda. Z minerali, brez kamna. Čista in preprosta - taka kot mora biti.
Vsaj po moje.
Kategorija:
phobos
Dodaj komentar 11.02.2008 14:03
phobos
Zadnje čase sem malček hiperaktiven na momente in to se pozna tudi na blogu
Po sobotnem širokoustenju nisem v nedeljo naredil čisto nič. Zunaj je bilo preveč vetrovno za kurjenje (imamo preveč sosedov s seniki) in tako sem garažo pustil čisto pri miru. Priznam, da je celodnevno lenarjenje prav pasalo. Danes sem tako ali tako spet v pogonu in oddih vsake toliko pride še kako prav.
Pred slabimi dvemi tedni sem nabavil M$ Office, verzijo 2003. Ko sem škatlo končno dobil v roke in ga poskusil namestiti… ni šlo. Zakaj že? Ker sem kupil nadgradnjo 
Takoj sem kontaktiral prodajalca in ponudili so mi eno alternativno rešitev za male pare, vendar zadeva še vedno ni delala. Tako mi ni ostalo drugega, kot da se obrnem na fante iz Microsofta.
Lahko jih le pohvalim. Prvemu, ki sem ga dobil na telefon, sem razložil, za kaj se gre in po nekaj neuspešnih poskusih namestitve sem mu poslal vse podatke, ki jih je potreboval. Danes dopoldne so me klicali in mi poslali nov ključ za namestitev in zadeva je zašibala v prvo! Kot se spodobi, sem klical nazaj in se zahvalil za pomoč.
Danes bo verjetno nared že prva publikacija, z Excelom pa bova naredila obračun plač za Januar. Kar fajn mi je, da stvari obvladam do te mere, da se mi ni treba ves čas ubadat z nastavitvami in 500x napačno kliknit, preden odkrijem funkcijo, ki jo potrebujem. Delo je tekoče in program uporabljam tako, kot ga je treba - kot orodje. Ravno to je problem večine obsežnejših programskih paketov. Toliko stvari ima že vgrajenih, da če se vsaj malo ne izobraziš, porabiš ogromno časa za doseganje določenega rezultata, če pa bi vedel za nekaj funkcij, bi enako delo opravil le v nekaj minutah! In čas je, kot sem že enih stokrat pisal, silno pomemben. Dan je enostavno prekratek…
Kategorija:
Prazne marnje,
Tehnično o tehniki,
phobos,
stuff,
črviček
1 komentar 9.02.2008 22:06
phobos
Ta mesec je, kot kaže, mesec radostne destrukcije. Danes sem začel že z enim stotim pospravljanjem delavnice / garaže in uspelo mi je razbit eno staaaaro omaro. Seveda sem se ob tem skoraj zadušil s prahom, ki so ga v vseh teh letih pridelali črvi… Kakorkoli že, jutri me čakata še dve omari, potem pa vse tri omare skupaj z nekaj malega smeti in okvirjem postelje odpeljem na vrt in palbaaaaaaaaa
Od nekdaj sem rad kuril. Sicer nisem ravno piroman, ampak rad vidim ogenj. Všeč mi je toplota, ki jo oddaja, ko gori. Zato se mi jako dopade, da imava v stanovanju tudi kamin. Seveda je treba nosit drva v stanovanje in seveda je vse umazano, ampak toplo pa je bolj, kot če odprem vse radiatorje, ki jih premore bajta.
Zakaj sežiganje, ki ni naravi prijazno? Kako da ne, jebote. Les je zrasel v naravi, ne? Eto, sedaj ga vračam. Ob vseh smeteh, ki se nabirajo po garaži, je največ ravno lesa in kakega papirja. Smetnjak je enostavno premajhen , zato je kurjenje še kako dobrodošlo. Zadeva poteka v nekaj silno enostavnih korakih.
Najprej odvlečem vse stvari, ki se bodo cvrle, proti koncu vrta in jih zložim na en kup, ki je kolikor toliko stabilen. Gledam, da je vse skupaj vsaj približno odmaknjeno od bližnjega večjega drevesa. Sledi kurjenje manjšega ognja, ki bo rabil kot štarter. Kosilnice se sedaj pač še ne potrebuje in bencin, namenjen kosilnici, tako deloma konča na kupu. Na manjšem ognju se ponavadi ta čas dodobra razgori kakšna košata borova veja, ki po hitrem postopku leti na kup, polit z bencinom. Za trenutek se sliši, kot da bi zalajal en ogromen pes in en mežik kasneje je vse v plamenih.
Divota.
No, ker le nisem piroman, ostanem vsaj nekaj časa v bližini in pazim, da se kakšen kos ne odkotali predaleč, ko pa se zadeva pomiri, ponavadi vsake toliko vržem eno oko iz kuhinje. Saj ne, da bi se lahko ogenj kam razlezel, ampak nikoli se ne ve…
Vir
Kategorija:
phobos,
stuff,
črviček
2 komentarjev 8.02.2008 22:18
phobos
… viva la guerra, viva la fronta di liberazione…
Tako so se drli naši Pupedanci svoje cajte. Kot je že včeraj napovedala swakinja, smo danes izletovali v Udinah. Strašno zabavno. Pa vendar pojdimo po vrsti.
Malo pred deveto zjutraj je swakinja pricijazija na pizdojnsko avtobusno postajo. Na hitro smo jo pobasali v avto, se na hitro ustavili na črpalki in že smo brzeli po avtocesti proti Sežani. Tistega postruženega dela pred izvozom Podnanos še vedno niso poštimali, kar mi gre pošteno na živce. Trenutek nepozornosti je dovolj, da te odnese bogu za leđa. Razen tega je bilo dokaj mirno. Ker je pač državni praznik, morajo zaradi umrlega Prešerna do desetih zvečer počivati tudi vsi kamijonđije, tako da smo imeli mir tudi pred njimi.
Ker smo frajerji in živimo v šengenskem območju, smo se čez bivšo mejo na Fernetičih zapeljali brez postanka, hkrati pa slavili prvi šengenski prehod swakinje. Bravoooooooooo Pot nas je vodila na avtocesto, ki jo moram, z izjemo prvih nekaj kilometrov, jako pohvaliti. Brez večjih lukenj, večinoma samo ravni odseki. Hitrostnih rekordov nisem postavljal, smo pa do Udin prišli spodobno hitro. Moram priznat, da se mi je prav čudno zdelo, ko sem se takole vozil po italijanski avtocesti… pričakoval sem več kaosa, zmede, blendanja in trobljenja. A glej ga zlomka, vsi, ki so prehitevali, so se takoj umaknili nazaj na vozni pas, če pa me je kdo med prehitevanjem dohitel, je potrpežljivo počakal. Res, ko se človek takole vozi po svetu vidi, kako nizka je vozniška kultura Slovencev. Swakinja je djala, da je na poti v pizdojno njihov avtobus na počasnem pasu za v klanec prehitel en avto na voznem pasu (prehitevanje po desni je izrecno prepovedano, tudi na avtocesti), hkrati pa mu je še nemarno potrobil. Prase sakramensko.
No, ko smo prišli do prvega izvoza za Udine, je postalo zabavno. Včeraj sem na Via Michelin in Google Maps ogledoval lokacijo, kamor smo bili namenjeni in vse mi je bilo kristalno jasno. Malo bolj megleno je postalo, ko smo bili v Udinah. Zjutraj sem namreč ob silnem hitenju pozabil sprintat tisti del od izvoza iz avtoceste do našega cilja. Ker je izgledalo dokaj enostavno, sem si mislil, da pač ne bo problema. Kakorkoli že, ogledali smo si manjši del centra Udin, ugotovili, da imajo ogromno krožišč in da je na križišču, kjer se gre za pokopališče, dobro založena trafika.
Celih dvakrat smo se ustavili, da sem povprašal za navodila. Kajpak smo se ustavili na črpalkah. Lahko rečem, da sem imel malo sreče, ker sem naletel na (dokaj) mlade ljudi, ki so znali malo (ampak čisto malo) angleško, moja italijanščina pa je prav taka kot njihova angleščina. Ampak smo zbluzili.
Prvi postanek na črpalki je izgledal takole:
Hello. Do you speak English?
Eeee, yes, a little bit. Not much.
Ok. How can I get to ta in ta street?
Eeee, you have to gou back. Then right (kaže pa na levo), and then dritto. (kimam z glavo). Eeee then you take a left eee no, right and under the bridge…
Oh, drek… Ok, grazie.
Odpravim se nazaj proti avtu in gremo bluzit naprej. Po nekaj obračanjih in besnih iskanjih imen ulic, smo se ustavili na drugi črpalki:
Hello. Do you spekak English? tip že odkimava in zmaja z glavo Ok. povem samo ime ulice
Aaaaa! This! (kaže s prstom dol)
A, to je ta ulica? This ta in ta street?
Yes, yes!
Pobaram ga še po številki, nakar ugotoviva, da je iskan objekt kakih dvajset metrov naprej od mesta, kjer sva stala.
Kakorkoli že, prijazno sem se mu zahvalil in odpeketali smo.
Ker nam je po vseh obveznostih ostajalo nekaj časa, smo se odločili, da gremo pogledat še v lokalni InterSpar. Mater, je založen! Od cunj dalje. Delikatesa da ti pamet stane, siri, kruh, meso… nema da nema. Police so bile vsaj dvakrat višje od teh v naših sparih in vse nabito polne! Mi smo si privoščili samo manjše okrepčilo in se odpravili proti domu.
Ker pot pač pelje mimo Opčin, je bil postanek neizbežen in dokaj poln voziček nas je stal enako kot dve polni taveliki vrečki v sloveniji. Da ne reče kdo, da se ne splača… že zaradi kvalitete dobrin se splača. Italijanska Nutella se maže 300x lepše kot tista, ki jo kupim tukaj. Tudi okus je polnejši. Testenine so tam - tam, le da je na italijanski strani veliko večja izbira. Barilla rulz Potem pa so tu še vse ostale prčkarije, delikatesa, sadje, zelenjava… Sploh sadje je po občutku veliko ceneje kot pri nas. Res je, da so tam navajeni prodajat po zabojčkih (na primer pomaranče, mandarini, grozdje…) in niti ne toliko na kilogram, in je mogoče tudi na račun tega cena malo nižja, ampak vseeno…
Ko sva pred parimi urami prišla domov, naju je pričakalo dokaj surovo vreme. Oblačno, piha pa iz ure v uro bolj. Se mi je kar milo storilo, ko sem pomislil na prijetnih 15, 16°C, ki smo jih imeli v Udinah. Hja, močno se pozna bližina morja in ravnina. Mi smo pač nekaj sto metrov višje. Nas pa vsaj ne bo zalilo, tudi če se na Antarktiti stopi malo več ledu. Potem pa bomo mi imeli mediteransko podnebje 
lp
Kategorija:
phobos
2 komentarjev 6.02.2008 22:23
phobos
Evo me, spet sem tu. Ker se mi ne da v prazno nabijat objav, najraje kar več tem združim v enem prispevku. Manjša preglednost, ampak jebi ga. Jaz pišem, jaz odločam.
No, na prvem mestu ta teden se je vsekakor znašla driska v kombinaciji z bruhanjem. Brez skrbi, jaz in boljša polovica sva jo odnesla brez posledic, toda naša Ružica - uboga reva. Včeraj in predvčerajšnjim je bruhala in driskala in že sem jo začel zezat, da bo postala kot arabci - po vsaki potrebi umivanje Dolga dlaka je lepa, ampak ob takih časih me prime, da bi zagrabil škarje in porezal vsak kos dlake, na katerega se lahko prime drekec.
Prvo bolezen je, kot kaže, uspešno dala skozi. Včeraj in danes smo bili pri veterinarju (ima pankersko pobrito prednjo levo tačko, kjer je imela infuzijo), kjer je poleg infuzije - zaradi dehidracije - dobila vsakič še po tri injekcije, da sta se želodec in prebava umirila. Dobili smo tudi posebno dietno hrano, ki naj bi jo papcala kak teden.
Zaenkrat kaže, da se je stvar umirila in trenutno jo gledam čez laptop, kako pridno spi v svoji košari. Upam, da bo jutri še bolje in da bodo vsi simptomi popolnoma izginili. No, vseeno jo moramo futrat s Primotreni - vsakih dvanajst ur polovičko. Ker celega koščka tablete 300% ne bi pojedla, smo izvedli manjši trik - tableto smo strli in jo zamešali med hrano. Kaj češ, samo da je. Kot sem omenil, upam da bo zdaj vse oki doki.
CMS sistemi so zajebana reč. Resno. Kratica CMS v angleščini pomeni Content Management System - sistem za upravljanje z vsebino. Načeloma stvar deluje tako, da si izbrani CMS namestiš na strežnik (kako ga dobiš, je tvoja stvar. Velika izbira odprtokodnih in zastonjskih se najde tukaj), malo skonfiguriraš in uporabljaš. Cilj CMS sistemov je, da imaš podlago, na katero samo dodajaš vsebine. Novice, članke, skratka objave. Večina CMS sistemov oziroma portalov je kajpak razširljivih in jako uporabnih.
To me pripelje do drugega dela CMS sistemov - kateri je res dober? Oh jej, karkoli napišem, tvegam kamenjanje. Eni navijajo za ene, drugi za druge. Sam sem preizkusil kar nekaj podlag in moram reči, da sem zaenkrat najbolj zadovoljen z e107 in PHP Fusion. Oba imata odlično zasnovo in velike možnosti razširitev in, kar je najbolj važno, veliko skupino ljudi, ki vse skupaj drži pokonci, vzdržuje in nadgrajuje sistem. Po občutku je e107 za nekaj odtenkov zmogljivejši od PHP Fusiona, vendar v končni fazi oba služita svojemu namenu. Doslej najmanj prilagodljiv je bil Drupal. Ta se mi je res zameril. Mogoče bi se moral bolj poglobiti in bi zadeve lahko porihtal, vendar jaz nočem CMS-a, ki bi ga moral polovico na novo sprogramirati - hočem podlago, ki vsebuje čimveč stvari, ki jih v bodočem portalu želim. Ali te stvari vsebuje že v osnovi ali pa jih je potrebno dodatno namestit, to niti ni toliko pomembno. Glavno je, da stvar funkcionira.
Nekako največji problem pri vseh teh sistemih je lokalizacija, torej slovenjenje. Navkljub splošni razširjenosti težko najdete sistem, ki je kompletno preveden. Joomla ima kar dobro bazo v Sloveniji, ostali sistemi pa načeloma niso tako dobro podprti. Načeloma je potrebno stvari prevajati. Ročno. Niz za nizom. Duhamorno in dolgočasno delo, a treba ga je opraviti. Če se vam sistem dopade, bo to še najmanjši problem. Druga ovira je veliko bolj tehnične narave - šumniki. Z njimi imate lahko velike težave, saj je potrebno paziti na kodiranje znakov. Kaj več o tem kdaj drugič, tisti, ki so že imeli probleme s tem, pa točno vedo, o čem govorim. V datoteko napišeš č, na strani pa se prikaže é. Pa si pomagaj…
lp
Kategorija:
Tehnično o tehniki,
Učiteseučiteseučitese,
phobos,
stuff
Nazaj
Zadnjih 5