Beam me up, Scotty

Pred nekaj dnevi sem prejel komponente za računalnik, ki mi ga je naročila stranka. Gre za povsem običajen pisarniški računalnik, ki naj bi služil nekaj let. Operacijski sistem je kajpak najnovejši, Windows 7.

Ker sem še do nedavnega, seveda izključno na željo strank, dobavljal in nameščal še prastari Windows XP, sem imel le nekajkrat možnost namestitve sedmice. V računalništvu sem že kakšnih trinajst, štirinajst let¹ in v tem času sem dal “skozi” kar nekaj verzij operacijskega sistema Windows, pa tudi Linuxa in njegovih distribucij, vendar je to druga zgodba.

Namestitev na povsem nov računalnik je postala trivialno opravilo. Dobesedno. DVD noter, klik klik klik, vpis product keya in to je to. Če si dobre volje še namestiš gonilnike (čeprav jih sedmica že v večini zazna in namesti vsaj generične) in greš na kavo. Ob takšni zahtevnosti ni čudno, da lahko vsak sosedov mulc postane samooklicani mojster, katerega napake moram popravljati ko se res zalomi. Izkušnje, mali, izkušnje, hehe.

Že samo sestavljanje hardvera je postalo podobno sestavljanju lego kock. Vse paše skupaj na točno en način in prepričan sem, da tudi če bi človeku dali sestaviti računalnik prvič v življenju, bi ga. Procesor sede v ležišče samo na en način (torej pravi). Pri pomnilniku reže zagotovijo, da le največji bedaki polomijo ležišča ali ploščice. Napajalne kable se tako ali tako lahko priklopi samo na en način. Enako velja za SATA kable trdih diskov in DVD pogonov. Razširitvenih kartic skorajda ni več, z izjemo kakšne grafične. Tudi tukaj mora biti človek izreden idiot ali pa imeti popoln fail v hand-eye koordinaciji, da karkoli pokvari ali polomi.

Povejte mi, kam smo prišli vsi mački? Tisti, ki se s tem bavimo za kruh (no, že zdavnaj mi je postalo jasno, da samo s servisom težko preživiš v majhnem kraju, pa vendarle) in ki zadeve obvladamo in probleme rešujemo tudi še kako drugače kot s formatiranjem trdega diska in ponovno namestitvijo operacijskega sistema.

Zdi se mi, da smo računalničarji (vsaj serviserji, programerji niti ne toliko) precej razvrednoteni, tako kot mehaniki desetletje ali dve nazaj. Yugota in 101-ko si lahko popravil s kladivom in ključema 10 in 13. Izjemoma je prišel v poštev še izvijač. Za servis ravno veliko orodja ne potrebuješ (no, nekaj že). Kar šteje, je znanje in izkušnje. Iz izkušenj veš, kako pristopiti do določenega problema, kje iskati vzrok težave in rešitev zanjo. Tako znanje kot izkušnje pride z leti, z delom. Seveda se ni enostavno uveljaviti in tudi sam sem na začetku popravljal računalnike več ali manj celotni žlahti, ampak tako je. Nekje se je treba naučiti.

Občutek imam, da so v podobni poziciji tudi fotografi, govorim o profesionalcih. DSLR-ji so postali tako nesramno poceni, da si jih preko big bangovih obrokov lahko privošči vsakdo. Še foter mi je zadnjič kazal enega Nikona. Tudi sam si lastim DSLR s kar nekaj dodatne opreme in – ne, ne hvalim se – znanja, ampak si ne privoščim dumpanja cen profijem. Seveda bi lahko naflikal oglas s svojo številko na listkih na dnu in ponujal recimo fotografiranje poroke za 200 eur, ampak… fotografiranje poroke, ali katerega koli obreda, če smo že pri tem, je odgovornost. Ne moreš para prositi, naj si še enkrat natakneta prstana. Krščenca, da ga župnik še enkrat polije z vodo. Birmanca, da ga škof še enkrat mazili. Samo zato, ker ti takrat nisi bil na pravem mestu ali pa si po menujih iskal prave nastavitve. Profi fotoaparati imajo veliko gumbov zato, da se ne izgublja časa z menuji. Profi fotografi fotografije ne ocenjujejo na podlagi LCDja fotoaparata, ker vedo da jim laže. Gledajo histogram. Po možnosti imajo pri sebi še merilnik svetlobe. Jep, tudi to se uporablja. Pa asistent – kaj je že to?

Dovolj bodi jadikovanja, to je bilo samo nekaj, kar sem moral nekako spravit na plano. Saj ni bilo prehudo, ne? :p

1. ali sem res že tako star? [↩]